"'Na svetovnih odrih razglašamo, kako v Sloveniji razvijamo super napredni digitalni sistem nadzor voda, medtem pa doma gradimo fekalno kanalizacijo čez vir pitne vode', je v Delu zapisala arhitektka Nina Granda. Njena aluzija se skoraj gotovo nanaša na odmeven govor predsednika slovenske vlade na 79. generalni skupščini Organizacije združenih narodov. Takrat je večina pred televizorji doma osupnila, ker je prvič slišala, da Slovenija 'gradi zelo napreden digitalni ekosistem, ki bo povezal podatke satelitskega opazovanja s superračunalniško močjo in umetno inteligenco, da bi napovedali, kako in kje se bo pojavila voda, da bi bili učinkoviti pri upravljanju vodnih virov'. Še več, Robert Golob je nato še samozavestno pozval svet, da se nam pridruži. V čem? Ker smo prvi in najboljši, naj se nam priključijo v skupnem oblikovanju nič manj kot globalnega partnerstva s ciljem, da z napredno tehnologijo ljudem omogočimo dostop do čiste, trajnostne in varne vode.
Naša osuplost nad lastno pomembnostjo ob napovedi novega digitalnega preboja je dobila potrditev v obliki sicer redkih novinarskih vprašanj, naslovljenih na vlado: o kakšnem ekosistemu je premier sploh govoril? Zakaj zanj še nismo slišali? Lahko zvemo kaj več o tehnologijah, ki jih razvijamo in so vredno hvale pred avditorijem Združenih narodov?
Če smo ob fekalijah začutili začetni dvom, smo ga ob odgovoru vlade potrdili, saj je bil povsem vsebinsko prazen. Najbolj konkreten je v njem namig o fasciniranosti predsednika ob obisku pri vodstvu Dravskih elektrarn, ko ga opravil 4. junija letos, kjer »so mu predstavili načrte za izgradnjo superračunalnika in centra za obdelavo podatkov na lokaciji ob hidroelektrarni Mariborski otok.' Očitno je bil ta pogovor čisto dovolj za njegovo huronsko navduševanje pred svetovno javnostjo."
