"Anja Zag Golob je v slovenščini to, kar je Sergij Žadan v ukrajinščini. Poezija, mimo katere ne moreš. Je preprosto preveč silovita. Tudi če ne bereš poezije, ob tem obstaneš. To je pisanje, ki ga je treba vzeti zelo resno. Vendar neznanec iz članka (ta je med branjem poezije poskušal ukrasti mavrično zastavo, ki je v mesecu ponosa visela nad vrati knjigarne Mariborka v Mariboru, op. ur.) ni prišel s škarjami izražat svojih literarnokritičnih pripomb k njenemu pesniškemu opusu ali založniški politiki založbe VigeVageKnjige. Zmotilo ga je javno izkazovanje pripadnosti skupnosti, ki svojo spolno usmerjenost izraža na kreativne načine. To je v manj razvitih okoljih moderno tudi ob paradah ponosa in sorodnih manifestacijah.
Leta 2024 deluje bizarno. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo samoumevno, ampak od takrat je do nekakšne evolucije v odnosih med ljudmi le prišlo. Za mono je značilno, da on ne ve, da je mona. To vedo ljudje okoli njega, ki trpijo njegovo bližino. So bili časi, ko so bili do istospolno usmerjenih ljudi vsi mone. Tudi sam sem bil eden od njih. Mi smo bili normalni, homoseksualci – v jeziku tistega časa – so bili Italijani. Zanje se je v Novi Gorici uporabljal niz izrazov, ki so danes izginili iz slovarja. Potem sta kreacionizem in darvinizem prišla v polemiko. Najprej si spoznal enega, ki je na skrivaj imel drugačno usmerjenost od tebe. Obojestransko nelagodje je bila prva faza evolucije. Potem si spoznal neke druge, ki se jim ni zdelo potrebno skrivati svoje usmerjenosti. V modo je prišla toleranca. Tudi toleranca je žaljiva, vendar manj od verbalne agresivnosti. Politično si se angažiral za enakopravnost. Nekakšen napredek je to bil."
