"Vrabčki že čivkajo, da je davčna, predvsem pa prispevčna obremenitev dela pri nas previsoka. Tudi vrabci in jastrebi iz Golobove jate to včasih priznajo in obljubijo, da bodo obremenitev dela znižali. Nato sledijo izgovori, zakaj se tega še ne da narediti. Najnovejša domislica te vrste pravi, da je treba najprej uvesti davek na nepremičnine in morda tudi drugo premoženje, potem pa bomo lahko razbremenili delo. Vrabčki že čivkajo, da je davčna, predvsem pa prispevčna obremenitev dela pri nas previsoka. Tudi vrabci in jastrebi iz Golobove jate to včasih priznajo in obljubijo, da bodo obremenitev dela znižali. Nato sledijo izgovori, zakaj se tega še ne da narediti. /.../
Izkušnje kažejo, da je bila večina uspešnih znižanj izdatkov doseženih v času, ko je šlo državam pošteno za nohte in so bile porabo prisiljene znižati. Brez prisile torej ne gre. Ena taka prisila bi bil prej omenjeni štiriletni program dela vlade, s katerim bi določili, da se skupni izdatki države v naslednjih letih ne smejo povečati. To tudi pri nas ni nemogoče in se je tudi že zgodilo: med letoma 2014 in 2017 so se skupni izdatki države povišali za samo 200 milijonov evrov.
Druga takšna prisila bi bilo takojšnje znižanje davkov, ki obremenjujejo delo, predvsem pa uvedba tako imenovane razvojne kapice pri socialnih prispevkih. Takoj, ne enkrat kasneje, ko bo menda pravi čas za to. Država bi seveda dobila manj denarja, vsaj na začetku, preden bi se pokazali pozitivni ekonomski učinki take razbremenitve. A skupaj z evropskimi pravili, ki se jih zdaj spet jemlje resneje, bi to vlado prisililo, da iz logike 'ene davke lahko znižamo samo, če hkrati zvišamo druge davke", preide na logiko "davke moramo znižati, torej moramo znižati tudi svojo porabo'. To je tudi edina logika, ki lahko ukroti državno porabo in prispeva h gospodarskemu razvoju države."
