"Vsaka politična skupnost, in Slovenci pri tem nismo nobena izjema, ima svoje mehke točke, na katerih je politično tkivo še posebej občutljivo in prek katerih je mogoče prefrigano voditi kulturni boj. Te mehke točke, Američani jim rečejo vroči gumbi, so tiste, glede katerih v družbi ostajajo nepomirljiva nesoglasja, ki jim v občestvu tedaj živih ni mogoče priti do dna in glede katerih lahko v najbolj produktivni maniri sklenemo samo, da se strinjamo, da se o njih ne strinjamo.
V ZDA so vroči gumbi splav, nošenje orožja in v zadnjem času tudi spol kot družbeni konstrukt. V Sloveniji, kjer smo, to zdaj že vemo, pred ZDA, je vprašanje splava rešeno že od časa socializma. Orožje imajo čez lovci. Spol in spolne prakse, takšne ali drugačne, pa v resnici tudi tangirajo redke, če sploh. Na teh točkah torej slovenska politika ne more voditi kulturnega boja.
Zato pa je njegov neizčrpni vir naša polpretekla zgodovina, zlasti tista, vezana na okupacijo, revolucijo in kolaboracijo v drugi svetovni vojni ter na totalitarne posledice, ki so v obliki številnih krivic sledile v naslednjih desetletjih. To pa so vroči gumbi par excellence, na katere politika ve, da mora pritisniti, če želi zagnati slovenski politični lonec na pisk. /.../
In se naša republika spremeni v piskajoč lonec, v katerem na vso moč brbota in iz katerega na vso silo piska, ker spretni kurjači vedo, na katere gumbe morajo pritiskati, da vas poženejo v brezglavi politični dir." (dr)
