"Občutek, ki me je tam spremljal ves čas, je bil občutek nadrealnosti, stalnega vdiranja popolnoma nasprotnih si realnosti druge v drugo. Na eni strani je vse bilo običajno, mestni vrvež, glasni šolski hodniki, zamišljeni obiskovalci galerij in namuznjeni, veseli obrazi tistih na koncertnih prizoriščih. Recimo, sodeloval sem na odeškem knjižnem sejmu, moja knjiga je tam dobila priznanje: ponoči so nad mestom klatili izstrelke, dogajanje podnevi so prekinjali alarmi, internetna povezava je bila slaba, povsod neznosen hrup zaradi generatorjev, policijska ura nas je zgodaj gnala domov. Toda: ni elektrike, ni problema! Sejem so delno preselili na ulico, na črnomorsko sonce, sirene in generatorje preslišali, namesto projekcij smo predavatelji obrnili svoje prenosnike, občinstvo se je nagnetlo bliže. Podobno se mi je na teh mojih poteh zgodilo nekajkrat, tudi v polnih predavalnicah na univerzah ali v galerijah – in vedno smo vse izpeljali, pa četudi smo si v zaprtih prostorih svetili z mobiteli in zasloni prenosnikov. Dobesedno vse se da, če je volja za to. Skratka, nenehen nadrealni občutek, tak buñuelovski ali magrittovski: vojna ni ločena od miru, vsak čas sta drug v drugem, drug drugemu rušita samoumevnost in vseobsežnost. /.../
Tu bi omenil drugi občutek, ki me prav tako ni zapustil na vseh teh mojih poteh: déjà vu. Pa saj smo vse to, kar se dogaja v tej nesrečni državi, že videli drugje, tudi pri nas na Balkanu! Ves čas ista zgodba: kako že pravi Balašević v Plavi baladi, prišli so popovi, topovi, lopovi. Sicer ne vedno v istem vrstnem redu, ampak so prišli, vedno prihajajo, da opišem z naslovom drame Damirja Zlatarja Freya, narejene po Ionescovi predlogi."
