"Prijatelji in prijateljice so naš varen mehurček. Pogovarjamo se lahko o dvomih, strahovih in šibkostih, ob tem pa vemo, da bomo ohranili prijateljstvo, čeprav si med seboj nastavljamo tudi ogledalo, ko ravnamo narobe. Različne in različni smo, stari med 20 in 50 let. Imamo raznovrstna zanimanja, načrte in želje. Razlike med nami spoštujemo in ne pričakujemo, da si bomo v začrtanih življenjskih poteh sledili. Poletna druženja brez telefona in družabnih omrežji so me spomnila, da je družbena realnost pogosto radikalno drugačna in da se na vsakomur kdaj lomijo družbena pričakovanja. /.../
Prijateljice in prijatelji, s katerimi se družim to poletje, so različni. Nekatere od prijateljic so poročene, nekatere se ločujejo, katera že ima otroka, spet druga me je razveselila z novico, da bo konec leta rodila, tretje pa še ne zanimata niti družina niti partner oziroma partnerka ... In stiskam pesti za eno izmed najbližjih prijateljic, ki je s partnerjem v postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Tudi prijatelji so nekateri že poročeni, drugi to načrtujejo v bližnji prihodnosti, nekateri so srečno samski. Otroke imajo ali pa ne. Razlika med njimi in mano s prijateljicami pa je, kot povedo, da njih nihče pri tridesetih ni vprašal, zakaj še nimajo otrok in niso poročeni. Prej so jih spraševali po njihovi karieri in uspehih (da je tudi to svojevrsten pritisk v družbi, pa najbrž v eni od naslednjih kolumn).
Stara sem enaintrideset let in nimam otrok. Ko sedimo za mizo s prijatelji in prijateljicami, se pogovarjamo in smejimo, nas razlike v tem, kako in s kom živimo, ne zanimajo. Skupno nam je, da si želimo življenja v svetu sprejemanja in strpnosti različnih okoliščin, v katerih živimo, in najprej v družbi, v kateri bi lahko vsi živeli človeka vredno življenje. Tudi tridesetletnice brez otrok. "
