"Znamenito 'ameriško stoletje' se očitno izteka v spopad 'demokratičnega' zahoda proti 'avtokratskemu' vzhodu. Enostranske neoliberalne globalizacije ni več, nacionalistični populizmi postajajo del večsmernega internacionalizma. Lunatični Trump tu ni zgolj groteskna posebnost ZDA, temveč nova normalnost sveta. /.../
Ameriško stoletje sta krojili obe svetovni vojni. Leta 1945 so bile ZDA nedvomno gospodar sveta, edina jedrska velesila, s polovico svetovnega BDP. Od tod dalje je zaton ZDA logična posledica razvoja in v volilnih ciklih tudi večna frustracija ameriških politikov. Toda ZDA imajo nekatere dolgoročne strateške prednosti, geostrateško lego, energetsko samozadostnost, demografsko vitalnost, finančno in korporativno infrastrukturo, vojaško premoč. Težava ZDA pa niso niti razvojni viri niti Kitajska, sovražnik tiči v notranji politični krizi in zunanji nesposobnosti obvladovanja svetovnega kaosa. Kot vsi veliki imperiji se tudi ameriški sesuva zaradi sistemske entropije, ki jo sam generira z vrha globalnega sveta. Ameriški zaton je samomorilne narave.
ZDA že dolgo ne vodijo pametni in sposobni voditelji, sistem poganjajo politični kapital in interesi korporativnih mandarinov. Ameriška mednarodna kredibilnost se začne in konča z (dis)funkcionalnostjo domače politike. Legitimnost je nizka, zmago republikancev ali demokratov bodo jeseni ljudje razumeli kot prevaro. Poulični protesti morda prerasejo v državni udar in avtokracijo. Amerika bo doživela to, kar je običajno zakuhala drugim. In takrat bo jasno, da jo Bog ima resnično rad."
