"Pohodniški turizem v obeh njenih domovinah je videti bistveno drugače kot v Sloveniji. Na obronkih naravnih parkov niso nameščeni zapornice in parkirni avtomati, skromno opremljeni bivaki omogočajo brezplačno zavetje čez noč, poti so slabše uhojene in pogosto terjajo navigacijske veščine, na daljših pohodih več dni ne sreča duše. Roxy, ki je prepotovala ves svet, se je v Sloveniji prvič zgodilo, da je morala za dobrih 24 ur raziskovanja kakega narodnega parka odšteti dobrih sto evrov.
Prenočitev v dvanajstposteljnem dormitoriju ene od planinskih koč je z zajtrkom stala slabih petdeset evrov na osebo. V koči sva zvečer po prihodu pojedli večerjo in naslednji dan pred spustom v dolino še lahko kosilo, kar je strošek podvojilo. Roxy, vajena novozelandske in severnoameriške prostranosti, se je zdela od vsega najbolj nenavadna parkirnina na izhodišču planinske poti, ki je znesla 40 evrov, 20 za vsakega od obeh nepolnih dni parkiranja. Ne da bi sploh prišteli strošek goriva za prevoz, sva za 24 ur v Triglavskem narodnem parku vsaka odšteli skoraj 120 evrov. /.../
Ko sva iz Doline Triglavskih jezer zlagoma korakali nazaj na Planino Blato, kjer naju je čakal avto, sem se vprašala, kolikokrat na leto si lahko izlet na katero od najlepših lokacij Triglavskega narodnega parka privošči povprečna slovenska družina. Pa ne le slovenske družine z otrokom, dvema ali več – torej tiste, na katerih interese se zaklinjajo retorično domoljubne politične stranke ter se pri tem opirajo na etnonacionalistični mit Slovencev kot alpskega naroda. Izleta si zlepa ne more omisliti povprečen slovenski dijak, študent, upokojenec, kot tudi ne velik del samostojnih podjetnikov in kulturnih delavcev, ki delajo v prekarnih delovnih razmerah."