"Človeku se zmegli, ko vidi, kdo vse se čuti poklicanega v Bruselj. Najbolj standardna je SDS-ovska evergreen četa za sesuvanje okoljskih in socialnih projektov EU, za podporo nemški skrajni desnici ter reševanje Orbana. Ostale stranke so s kandidatkami in kandidati reševale notranje spore (SD), iskale prijazne nove obraze in dajale 'priložnost mladim' (GS) ali reševale osebne ambicije (NSi). V nobenem primeru ni bil kriterij, ali imajo ti ljudje dovolj znanja o evropski politiki, o delovanju evropskega parlamenta, ali znajo vsaj angleško dovolj dobro, da razumejo govore in zahtevnejše tekste, ali so poznavalci vsaj enega izmed področij, ki jih parlament obravnava, ali zna vsaj eden od strankinih predstavnikov še francosko in nemško, da bo lahko ujel tudi kakšno neprevedeno misel ... Izjema je Levica, za Bruselj predlaga vrsto večinoma res dobro izobraženih ljudi, nekateri so že pred vstopom v politiko pokazali, da znajo misliti, in škoda je, da svojega mišljenja po vstopu v slovensko politiko niso več znali ubraniti.
Evropski parlament je gromozanska, brezosebna mašina, kjer so male države teoretično lahko jeziček na tehtnici, v praksi pa večinoma le brenčanje. Odhod v Bruselj pa ni šola v naravi, je trdo in zoprno delo, če ga jemlješ resno, socialno izolirano, če se držiš le 'svojih' in ne znaš pogledati onstran zidov parlamenta, skrajno neprijetno, kadar ti prišepetava domača stranka ali bruseljski 'zavezniki' ... Velika plača? Če je denar na prvem mestu, potem je kandidat na napačnem. Edino, kar lahko majhna država naredi, je, da tja pošlje kar najbolj izobražene in delovne ljudi z integriteto. Ne, ker bi lahko kaj veliko spremenili, ampak da nam njihov glas ne bo delal sramote."
