V zadnjih dneh sem si to vprašanje zastavil več kot enkrat. Kaj pravi Vasko, kaj o vsem skupaj misli gospod minister? Ga je kdo vprašal za mnenje, je o teh vprašanjih morda spregovoril, pa to ni prišlo do mene? In če ni spregovoril: zakaj ni? Zakaj je bil tiho? In če je res bil tiho: kaj si o vsem skupaj po tihem misli? Res me zanima, kaj pravi oziroma kaj si misli gospod Vasko Simoniti.
Nanj sem prvič pomislil 27. aprila, ko se je na Mali gori pri Ribnici dogajala proslava ob dnevu upora proti okupatorju. Pustimo njeno vsebino, o njej je bilo prelitega že veliko črnila, zanima me njena formalna plat. Procedur in protokolov ne poznam, a pravila glede tega, kdaj in ob kateri priložnosti je k besedi povabljen ta ali oni funkcionar oziroma funkcionarka, so menda jasna. Omenjena proslava očitno spada med tiste, na katerih so predsedniki, štiri glavne in najpomembnejše figure na naši politični šahovnici, zgolj gledalci, kot slavnostni govornik pa je vabljen nekdo iz ministrskega zbora.
Dobro, če je tako, je pač tako. Ministrska funkcija je vredna vsega spoštovanja in besede ministrice ali ministra imajo že po formalni plati določeno težo. Je pa vseeno zanimivo, da je bil ob tej priložnosti kot reprezentant ministrske ekipe izbran minister za gospodarstvo. Najprej, spet, s formalnega vidika. Je res gospodarstvo tisto področje našega skupnega življenja, ki ga je v kontekstu konkretnega praznika treba izpostaviti? Obramba, notranje ali zunanje zadeve, Slovenci po svetu ... vse to se zdijo resorji, ki so 80. obletnici nastanka OF ter drugi svetovni vojni in njeni dediščini bližji. In kultura, ne pozabimo na kulturo. Sploh, ker je - tu pa se od formalnega vidika premikam k vsebinskemu - aktualni minister za kulturo gospod Vasko Simoniti. Zgodovinar.
O njegovem ministrovanju si lahko mislimo marsikaj, neizpodbitno dejstvo je, da je redni profesor doktor Vasko Simoniti na svojem področju vrhunski strokovnjak, tudi brez njegove zdaj že ponarodele metafore o smetani smetane, ki jo je v parlamentu izrekel med interpelacijo, bi to vedeli. Gospod minister zna misliti preteklost, zgodovina je njegov poklic, refleksija in interpretacija mu nista tuji in v tistem temačnem gozdu blizu Ribnice bi gotovo znal povedati marsikaj. Pa ni, namesto njega smo poslušali gospodarstvenika, ki je idejo odporniške fronte prevajal v prispodobo za gospodarski preboj. Ja, metafori se zadnje čase v naših krajih res ne godi dobro.
Ne vem, ozadja v resnici ne poznam, morda je bil minister za kulturo na govorniški oder celo povabljen, pa je povabilo zavrnil. Verjetno gre tudi za neka zakulisna dogovarjanja, strankarske kvote ali za kdo ve kaj tretjega, ni pomembno. V tistem trenutku me je pač zanimalo, kaj si o vsem skupaj misli Vasko. Nekaj dni kasneje pa so se zgodili manšetni gumbi. In če je bila v prvem primeru moja želja, da bi videl v ministrove možgane, bolj rekreativne narave, je ob oznanilu, da bo protokolarna darila Republike Slovenije krasil črni panter, postala bolj resna.
Ljubiteljski zgodovinarji so precej razširjena človeška vrsta, v naši deželi jih kar mrgoli, tudi v vladi jih ne manjka - ne pozabimo, celo sam premier do historiografije goji veliko strast - črni panter pa je ena njihovih najljubših domačih živali. Z ljubiteljstvom ni načeloma nič narobe, nasprotno, je izraz človeške radovednosti v njeni najbolj čisti in iskreni obliki. A domet ljubiteljstva je omejen, zato je pametno, da ljubiteljem - amaterjem, če hočete - ključnih odločitev ne prepuščamo. Te naj bodo v domeni profesionalcev in profesionalk, ljudi, ki jim je določena stroka ali znanost, v konkretnem primeru zgodovinopisje, poklic. Kot na primer našemu ministru za kulturo.
Ljubiteljski zgodovinarji so precej razširjena človeška vrsta, v naši deželi jih kar mrgoli, tudi v vladi jih ne manjka
Manšetni gumbi v kontekstu predsedovanja morda res niso najbolj bistvena stvar, a izbira protokolarnih daril kljub temu ni nepomembna. In v tej konkretni zgodbi me mnenje ministra iskreno zanima. Ga je kdo kaj vprašal? Iz protokola, iz urada vlade za komuniciranje? Je kdo vzel v roke telefon ali pa se sprehodil do Maistrove in potrkal na vrata njegove pisarne? Iskreno dvomim, zgodovinar in redni profesor doktor Vasko Simoniti bi avtorjem ideje gotovo prijazno razložil, kaj vse pri njej ne štima, na kako trhlih zgodovinskih temeljih sloni in koliko napačnih ali pa vsaj približnih interpretacij lahko vzbudi. Ali pa bi jih, besen vpričo njihove duhovne ter intelektualne ubožnosti, zabrisal skozi vrata.
Minister ceni vrhunskost, povprečnosti in amaterizma pa ne mara, še več, iskreno ju prezira, svoj prezir je v preteklih mesecih izrazil nemalokrat, še posebno, ko je govoril o svojem resorju, o kulturi. To ne pomeni, da ne mara ljubiteljske kulture, ta je seveda dragocena, a le, dokler so meje jasno začrtane. In ko je govora o samozaposlenih, torej profesionalkah in profesionalcih, je ministrovo stališče dobro znano: ta "privilegij" - neizmerno problematičen izraz, a danes ga puščam ob strani - pripada vrhunskim ustvarjalkam in ustvarjalcem, smetani smetane, razni amaterčki, ljubiteljčki in umetnički pa naj se glede tega obrišejo pod nosom.
In če mu gredo na živce umetniki, ki so po njegovem mnenju povprečni, kako ga morajo iritirati šele amaterčki z njegovega področja, ljubiteljski zgodovinarčki, ki so na manšetne gumbe namalali tisto nesrečno divjo mačko. Po mojem je gospod minister besen kot ris oziroma - bodimo natančni - kot črni panter.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
