Leta 2012 je brazilska predsednica Dilma Rousseff podpisala zakon, ki je na nogometnih tekmah omogočil prodajo alkohola. Omogočil, prav ste prebrali. Alkoholne pijače so bile na štadionih druge domovine žogobrca od leta 2003 prepovedane, seveda zaradi huliganstva in navijaškega nasilja, ki ju tudi tam, kjer nogomet igrajo, kot bi plesali, še kako dobro poznajo. Odločitev je bila sprejeta v duhu varnosti in splošne dobrobiti: naredimo lepo igro spet lepo in poskrbimo, da bodo ljudje na tekme hodili brez skrbi. Vsaj približno trezno občinstvo seveda še ni garancija za obči blagor, je pa gotovo korak v pravo smer.
Zakaj so v Braziliji devet let zatem obrnili ploščo? Zgodba je dobro znana in dogajala se je vsem na očeh. Leta 2012 so se v največji južnoameriški državi že pospešeno pripravljali na svetovno prvenstvo v nogometu. Organizator mundiala je Mednarodna nogometna organizacija FIFA. Eden njenih glavnih sponzorjev je Budweiser.
Tako se te stvari pač dogajajo. Velika podjetja imajo moč, da vplivajo na politične odločitve, in kadar zakoni neke države niso v skladu z njihovimi poslovnimi interesi, to moč tudi izkoristijo. Država hoče mir in varnost na štadionih. Podjetje hoče prodajati pivo.
Devet let pozneje k nam prihaja Uber. Minister pravi, da spremembe zakonodaje nimajo s tem nikakršne zveze, da nikakor ne gre za lex uber, zgodba o Dilmi Rousseff in znanem ameriškem podjetju bi bila z njegovega zornega kota torej povsem neprimerna paralela. In do določene mere bi imel gospod minister za infrastrukturo prav. Brazilska predsednica je morala ob podpisu zakona leta 2012 pogoltniti velik cmok, vsem je bilo namreč kristalno jasno, da javni interes prodaja za hektolitre uvoženega piva. Naš minister lahko prihod multinacionalke, ki ponuja alternativo taksi storitvam, zapakira v pisano škatlo modernizacije in digitalizacije ter ozaljša s pentljo dobrobiti skupnosti. Ko pride Uber, bomo končno zadihali s polnimi pljuči.
Bo torej Uber res izboljšal naša življenja? Premislimo. Bo vožnja z Uberjevimi avtomobili bolj udobna in varna kot vožnja s taksiji? Ne vem, a ne vidim razloga, zakaj bi bila, avto je pač avto. Bodo njegovi vozniki za opravljanje poklica bolje usposobljeni? Dvomim, Uberjev prevoznik lahko postane praktično kdorkoli. Bo Uber cenejši od obstoječih taksi služb? Verjetno bo, razen takrat, ko ne bo. Uber ceno pač prilagaja povpraševanju, kar pomeni, da vas bo stal največ ravno takrat, ko ga boste najbolj potrebovali – ko se vam bo v dežju mudilo s štadionskega koncerta, doma pa vas bo čakala varuška s konkretno urno postavko. Je Uber res zastavonoša modernizacije in digitalizacije? Tako pravijo, ampak za obstoj interneta in mobilnih aplikacij po mojem vedo tudi obstoječe taksi službe. Bodo tisti, ki delajo za Uber, deležni več pravic in zaščite? No, vsaj tu je odgovor jasen: gotovo ne.
Če se za trenutek zadržimo pri zadnjem vprašanju. Kako se minister sooča z očitkom, da podjetja, kot je Uber, pomenijo še večjo prekarizacijo? Minister priznava, da je prekarizacija – tudi na področju taksi storitev – resen problem, da pa se zdaj aktualne spremembe zakonodaje z njim pač ne ukvarjajo. Dobro, se bomo z njim torej ukvarjali kdaj drugič? Recimo, da se bomo, to bi gotovo bilo hvalevredno, a še preden se tega lotimo, bomo spustili v državo podjetje, ki drugega kot prekarnosti sploh ne pozna. Imamo štalo, pravi minister, ampak najprej jo bomo spremenili v Avgijev hlev, šele potem se bomo lotili čiščenja. Ta "strategija" – izraz uporabljam s kar največ ironije – je zgolj dokaz, da prekarnost za ministra in njegove ni problem, ampak normalno in zaželeno stanje.
Bo torej Uber res izboljšal naša življenja? Premislimo
Seveda poenostavljam, dilema je odločno preveč kompleksna, da bi jo bilo možno premisliti v okviru ene kolumne, a tudi javna razprava o Uberju je izrazito simplificirana, na trenutke skoraj otročja. Kot na primer takrat, ko njegovi zagovorniki uporabljajo argument pozitivne izkušnje. "Pred tremi leti sem se vozila z Uberjem v Indoneziji. Res je bilo super." Ja, pred leti sem se v newyorški četrti Williamsburg igral turista, spal sem v krasnem stanovanju. Najel sem ga prek platforme, ki sem jo takrat uporabil prvič. Imenovala se je Airbnb.
Izkušnja je bila super, zato sem jo še nekajkrat ponovil. Namesto v dragih hotelih sem spal v cenovno dostopnih stanovanjih, kar je bilo krasno, poleg tega pa sem dobil občutek, da mesta doživljam bolj neposredno. Stanoval sem skupaj z lokalci, hodil v iste trgovine, restavracije in bare, končno sem lahko snel že rahlo nadležna turistična očala. No tako se mi je vsaj zdelo, dokler nisem na enem od svojih popotovanj prvič ugotovil, da moji "sosedje" niso lokalci, pač pa povsem običajni turisti, takšni kot jaz. Lokalci so se že zdavnaj izselili, ker si bivanja v soseski niso mogli več privoščiti. Takrat sem končno dojel, kaj pomeni gentrifikacija. In ko sem nekaj let kasneje v Ljubljani kupoval stanovanje, sem posledice uspeha spletne platforme, ki ponuja nadvse prijetne izkušnje kratkotrajnega bivanja v tujih mestih, izkusil tudi na lastni koži.
Airbnb sicer ponuja drugo vrsto storitev kot Uber, sta pa platformi osnovani na identični logiki, zato je ta analogija še kako na mestu. In prav, uporabimo argument izkušnje, ampak ne na nivoju konkretne prigode, ki je v spominu pustila lepo in pozitivno sled. Razmišljajmo o izkušnji, ki jo z Uberju primerljivo korporacijo kot družba in država že imamo. Potem pa se začnimo resno pogovarjati o Uberju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
