Kdo sploh so samozaposleni in kaj počnejo? Ob vseh dezinformacijah in zlonamernih pavšalnih sodbah, ki intenzivno krožijo v javnosti, je na to v osnovi banalno vprašanje žal treba odgovarjati znova in znova. Dovolite mi torej, da spet zasučem staro lajno.
Na kratko. Samozaposleni praviloma opravljajo poklice, ki so za obstoj umetniškega in ustvarjalskega sektorja nujni, niso pa institucionalizirani. Z drugimi besedami: za ta dela redna delovna mesta ne obstajajo ali pa obstajajo zgolj izjemoma. Konkreten primer: gledališka predstava. Večina gledaliških hiš ima na svojih seznamih redno zaposlenih - če malo poenostavim - igralski ansambel, tehnično osebje in upravni aparat. Vse to so kadri, ki jih teater za svoje delovanje nujno potrebuje, ampak ko se gledališče v resnici zgodi, ko v njem nastaja nova predstava, kar je seveda ključni razlog njegovega obstoja, postanejo ti seznami naenkrat prekratki. Predstava potrebuje sceno, kostume, glasbo, režijo, vse to pa počnejo ljudje, ki jih, z redkimi izjemami, teatri ne zaposlujejo. Scenografke, kostumografi, avtorji glasbe, režiserke ... Vsi ti so samozaposlene in samozaposleni.
Je področje samozaposlenih v kulturi dobro urejeno? Bi bilo treba glede teh ljudi narediti red? Gotovo bi bilo smiselno marsikaj popraviti. Iz njihovih avtorskih honorarjev bi morda lahko izvzeli potne in produkcijske stroške, malico. Morda bi jih lahko za tista dva ali tri mesece, kolikor traja ustvarjanje predstave, celo redno zaposlili. Nora misel, vem, ampak če je nekdo vsak dan v tvoji hiši in osem ur ali več opravlja delo, brez katerega konkretni projekt ni izvedljiv - v čem se razlikuje od redno zaposlenega? Glede na to, kako je sistem trenutno urejen, je razlika jasna: nima bolniške, dopusta, potnih stroškov, prehrane. Ko gre za delovne naloge, je na istem, ko gre za to, kaj mu oziroma ji pripada, pa ne. Ja, morda bi bilo res treba narediti red.
Čudaškosti situacije se sistem zaveda in zato na tej točki v zgodbo vstopi država. Ta pod določenimi pogoji prevzame vsaj osnovne stroške, torej zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, na "svoja" pleča. Nekateri tu radi opletajo z besedo privilegij, bolj pravilen izraz bi bil korekcija, ampak dobro, preden se zazremo v za vokabularjem skrita načela: imajo to možnost zgolj samozaposlene in samozaposleni v kulturi? Seveda ne. Je ta sistem na področju kulture urejen dobro? Načeloma da, so pa nekatere podrobnosti vredne premisleka. Da bi samozaposleni to pravico pridobili, morajo izpolnjevati dva pogoja. Njihovo delo mora predstavljati "izjemen kulturni prispevek" - komisija ministrstva za kulturo izpolnjevanje tega pogoja preverja vsakih pet let - in njihov zaslužek ne sme presegati cenzusa, ki je enak povprečni plači v Republiki Sloveniji.
Znucana plošča, ki jo vrtim že leta: ljudje morajo delati nadpovprečno in zaslužiti podpovprečno
Še ena znucana plošča, ki jo vrtim že leta: ljudje morajo delati nadpovprečno in zaslužiti podpovprečno. Paradoks je vreden Schrödingerjeve mačke, ampak v naši državi nemoteno deluje. Verjetno zato, ker oblast ne glede na politično barvo nikoli ni natančno vedela, kaj naj s samozaposlenimi sploh počne. Po malem smo pač vsi Polikarpi in Suzane.
Kaj pa aktualna vlada? Ministrstvo za kulturo je na to temo pred nekaj dnevi objavilo tale zapis: "Pri samozaposlenih v kulturi, ki jim je država podelila pravico do plačila prispevkov za socialno varnost, bomo na ministrstvu dosledno upoštevali kriterij kakovosti in ustvarjalnosti. Socialni korektiv je v domeni drugih ministrstev."
Navedek se zdi kot premislek ali pa je premisleku vsaj podoben. Ampak kaj konkretno pomeni? Kje sta strategija, načrt reorganizacije? Se cenzus kot kriterij ukinja? Ne vem, ko minister govori o urejevanju področja samozaposlenih, se teh vprašanj ne dotika, spotika se ob druge reči, najprej ob število. Število je bojda previsoko in treba ga je zmanjšati. Druga beseda, ki jo rad in vestno uporablja, pa so že omenjeni privilegiji. Privilegiji, ki jih uživajo "prevaranti in šarlatani, ki se sklicujejo na kulturo". To so, da ne bo pomote ali dvoma, njegove besede.
Logika, ki jo ubeseduje stavek Preveč jih je, je banalna in strašljiva. Banalna zato, ker številka sama po sebi ne pove ničesar, strašljiva pa zato, ker nujno privede do brisanja in uničevanja. Če je nečesa preveč, moramo vzeti v roke škarje in nož ter zarezati. Mantra o številu povsem zadošča, nobenega drugega razloga ali argumenta ne potrebujemo. Jasno pa je tudi, kaj oziroma koga je treba odrezati: prevarante in šarlatane kakopak! In seveda vsi dobro vemo, kdo to so, precej bolje od raznih "strokovnih" komisij, ki so bando pripustile h koritu.
Škarje in noži že režejo, vključitev plačanih prispevkov v vsoto za določitev osnove za odmero akontacije dohodnine je dokaz njihove učinkovitosti in - v kontekstu mnogokrat slišanih napovedi o "prevetritvi" - pričakovana poteza. Pričakovano pa je minila tudi sredina/četrtkova seja državnega zbora. Vlagatelji interpelacije so naštevali razloge za ministrovo razrešitev, on jih je samozavestno zavračal. Poudaril je, da je kulturi priskrbel več denarja kot vse njegove predhodnice in predhodniki, a pri tem pozabil omeniti, da je zaradi epidemije deloval v povsem neprimerljivih okoliščinah in ob radikalno drugačnih fiskalnih pravilih. Ponovil je svoja znana stališča o samozaposlenih. Povedal je še marsikaj, nekajkrat vzrojil, na trenutke pa se je vidno dolgočasil. Če bi imel možnost, bi verjetno v svoji zdaj že dobro znani maniri skomignil z rameni, dvignil roki in dejal, da gre domov. Ukvarjanje s Polikarpi in Suzanami mu je pod častjo. In ne pozabimo: minister je zgodovinar in zato dobro ve, kako so v dobrih, starih časih obravnavali nezakonske otroke. Ja, včasih so znali narediti red.
Pripis: Kolumno sem oddal pred glasovanjem o interpelaciji. A ne glede na izid je ne bi spreminjal. Tudi če minister odide, bo mentaliteta ostala.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
