(STRAN 210) Razen če ...

V krizi dobičkarjev ne manjka in po dobrem letu dni, odkar traja epidemija, je že precej jasno, kdo so tisti, ki jim je kolaps sistema najbolj koristil. Še več, njihova korist je tudi finančno izmerljiva, o njej se lahko pogovarjamo v številkah in ne samo v teoriji. Tako kot lahko zelo natančno štejemo tiste, ki jih je situacija pahnila na rob ali onkraj njega. Peščica zmagovalcev in množica poražencev, kot po navadi. Je sreča prvih pogojena z nesrečo slednjih? Konkretnih izračunov ne poznam, včasih je v igri dobro staro naključje - seveda niso vsi, ki jim gre v tem času dobro, že kar avtomatično "ratni profiteri" -, marsikdaj pa korelacija gotovo obstaja. Ta neenačba se na svoj bizarni način vselej izide.

Ja, v mentaliteti, ki krizo razglaša za priložnost, je nekaj izrazito neokusnega in malo strašljivega. Kljub temu pa je po vsem tem času, odkar smo soočeni z novo realnostjo, verjetno smiselno razmišljati tudi o njenih pozitivnih vidikih. V večini primerov je to, kar imenujemo pozitivno, v resnici zgolj blažev žegen, a nekatera spoznanja, ki jih je prinesel ta čudni čas, si vendarle zaslužijo pozornost. Morda smo se iz vsega skupaj tudi česa naučili.

Zagotovo smo se spremenili. Dejstvo na primer je, da smo vsi postali nezanesljivi. Dobro, ni jih malo, ki so bili takšni že prej, ti niso postali prav nič drugačni, epidemija jim ponuja zgolj kredibilen izgovor za to, da ostajajo enaki. A pustimo to pasmo ob strani - nezanesljivost je postala splošna značilnost, nekaj, s čimer je treba računati. Vsi naši dogovori, od najbolj banalnih vsakodnevnih zmenkov do kompleksnih skupnih projektov, vključujejo opombo: stvar bomo zagotovo izvedli, razen če se zgodi kaj nepredvidljivega.

Ta "razen če" nas sili v prilagodljivost, lahko bi celo rekli, da smo iz prilagodljivosti kolektivno diplomirali. Zvečer lahko še tako skrbno izdelamo načrt za naslednji dan, dovolj je en jutranji klic, sporočilo ali mail in vse se poruši. In potem se je treba znajti - čeprav so se okoliščine postavile na glavo, so obveznosti še vedno tu. Ja, na neobstoječi fakulteti za reorganizacijo dela smo si prislužili visoke nazive.

V resnici ne gre pri tem za nič revolucionarno novega, ljudje smo pač znova dokazali, da smo neizmerno trdožive živali in da znamo - ko nas situacija vrže iz tira - hitro poiskati nove tračnice in se vanje elegantno utiriti. Naravnost fascinantno je, kako hitro smo usvojili metode nove reorganizacije in se prilagodili na stanje neprestane nezanesljivosti. Razen če ... Razen če se nismo.

Tudi tu smo zmagovalci in poraženci. In tudi tu bo kriza za sabo pustila preživele in tiste, ki ji ne bodo kos. Ne govorim o žrtvah bolezni, te so tragedija zase. Govorim o tistih, ki se v novem epidemičnem, političnem, ekonomskem in družbenem kaosu niso dovolj dobro znašli. O ljudeh, ki jih je ta kruti in neusmiljeni čas povozil.

Kaj bo z njimi? Kaj bo s to množico, ki je statistika v resnici ne more zaobjeti, vsaj ne v celoti in jasni podobi njihove težko izmerljive poraženosti? Če sledimo logiki krize kot priložnosti, je odgovor jasen. Tudi oni so jo imeli - da se znajdejo, se reorganizirajo in poiščejo, si izmislijo nove tirnice -, pa so jo zapravili. Mentaliteta podjetnosti in svobodne iniciative s pripisovanjem krivde nima nobenih težav: za svoje neuspehe je kriv vsak sam, zadeva bi bila težko bolj preprosta. Živimo v izjemno kompleksnem in zapletenem obdobju. Vprašanja, ki si jih moramo zastavljati, zahtevajo od nas ogromno premisleka, dogovarjanja in vzajemne empatije. In prav neverjetno je, kako uspešna in prodorna je v takšnem času banalna miselnost. Logika krize kot priložnosti ni namreč nič drugega kot to - banalen odgovor na težko vprašanje. Banalni odgovori pa nikoli ne prinašajo rešitev, prinašajo samo nove probleme.

Zgrešena miselnost včasih uporablja prave besede in morda je tudi v tem primeru tako, morda je dejansko smiselno razmišljati o krizi kot priložnosti, le na drugačen način. Mogoče je kriza res priložnost - priložnost za poglobljen in odgovoren premislek sveta, v katerem živimo.

Možnost za skupno refleksijo sistema in družbe, njunih napak, pomanjkljivosti, stranpoti in krivic. Kriza je čas, ko vse našteto priplava na površje. In če jo razumemo kot priložnost v tem pomenu, jo je treba zagrabiti z obema rokama.