(STRAN 210) Pismo samemu sebi (12)

Zdravo.

Za začetek bi eno stvar poudaril in podčrtal: tole je moje zadnje pismo. Ne zameri mi, ampak v najini korespondenci ne vidim več pravega smisla. Pa dovoli, da uporabim najbolj zlajnan kliše iz žajfnic, poceni filmov in življenja v njegovi najbolj predvidljivi obliki: problem ni v tebi.

Ja, fraza je res zlizana in kar vidim te, kako se režiš. Ko fant zapušča punco (ali punca fanta ali fant fanta – ni pomembno) in uporabi ta stavek, mu oziroma ji s tem sporoča samo eno: problem je absolutno in izključno v tebi! Ampak midva nisva poročena in tole ni razhod. Oziroma: najina zveza je takšna, da četudi se razideva, ostaneva skupaj. To je verjetno eden bolj simpatičnih paradoksov najinega skoraj pol leta trajajočega dopisovanja.

Skoraj pol leta. Nehajva se zabavati s protislovnostmi avtokorespondence – ne vem, ali beseda obstaja, ampak sliši se nobel – in se igrati z medsebojnim nalaganjem krivde za njen konec (ta v vsakem primeru pade na pleča obeh). Raje se osredotočiva na čas. Pol leta ni zanemarljivo obdobje. V šestih mesecih človek naredi marsikaj in v njegovem ali njenem življenju se lahko vse postavi na glavo. Ali pa vse ostane isto. V pol leta smo se sposobni iz ruševin postaviti na noge in zaživeti, zadihati s polnimi pljuči. In to do dneva enako dolgo obdobje nas lahko neskončno utrudi.

Utrujenost je ključna beseda, ne samo za naju, verjetno kar za vse. Se spomniš besedice tharn? Seveda se je, Vodovnikovo vesino sva kot mulca prebrala neštetokrat, ta sicer po krivici spregledana kunčja odisejada je bila pri naju vedno na seznamu najbolj priljubljenih, zato bi moral biti slovar kunčjega jezika, ki je ena najbolj genialnih pogruntavščin knjige, v tvojem spominu še kako živ. Ampak vsi se s kunci niso ukvarjali tako intenzivno, zato tudi izrazov ne poznajo. No, pa tudi nama ne bo škodilo, če jih obnoviva.

Kunci imajo nešteto sovražnikov – tako pravijo sami –, zato je glavnemu junaku vseh njihovih zgodb in mitov ime El-ahrairah, kar je izpeljanka iz elil hrair rah. Elil je oznaka za vse, ki kuncem strežejo po življenju, hrair pomeni mnogo (kunci štejejo do štiri in hrair so vsa števila, ki so večja), rah pa je končnica, ki pomeni vodja, kralja, poglavarja. El-ahrairah zato prevajamo kot Princ s tisoč sovražniki.

Pretiravam? Oprosti, ampak čisto sem padel noter! Če se vrnem k izhodišču: kadar niso v varnem zavetju svojih domovanj, so kunci neprestano na preži, pozorni na okolico in pripravljeni na pobeg. Zato se najraje zadržujejo v bližini svojih kunčjih rovov. Ko so daleč od njih, na odprtem in neznanem terenu, je stopnja pozornosti še toliko večja. In če to za njih nenaravno stanje traja dlje časa, jih začne vse skupaj utrujati. V skrajni fazi postane tak kunec tharn: do konca utrujen od negotovosti in ohromljen od strahu.

Tole seveda ni znanstveni tekst, moje poznavanje življenja in navad vrste Oryctolagus cuniculus izhaja iz mladinskega literarnega besedila, na katerega se, kar se zooloških zadev tiče, vendarle ne smemo v celoti zanašati. Tako ali tako pa je tale kratki ekskurz v svet kuncev prispodoba. Vsi skupaj namreč že eno leto blodimo po neznanem terenu in z njim se pač soočamo po svojih najboljših močeh. Strah je morda težka beseda, doživljajo ga predvsem tisti in tiste, ki so se z boleznijo soočili in srečali od blizu, negotovost pa brez izjem poznamo in doživljamo vsi, tudi midva. Negotovost zaradi epidemije, lastnega zdravja, zdravja bližnjih, politike, dolgega marša skozi institucije, sovražnosti, ki se vse bolj samozavestno bohoti, ekonomske situacije, napadov na že davno izborjene pravice ...

Ampak, a veš, od česa sem – če upoštevam vse našteto in tudi tisto, kar ni bilo omenjeno – v resnici najbolj utrujen? Od ritualov. Čudno se sliši, vem, naši mali osebni obredi so načeloma tisto, kar naša življenja strukturira in spravlja v red. Po navadi so nekakšna zatočišča, kraji in dogodki, s pomočjo katerih si polnimo baterije, fiksne točke, ki nudijo oporo. Tudi najino dopisovanje je ritual, ki sem se ga veselil in je bil lep čas ena od točk stabilnosti. Ampak – in to je vir moje frustracije – ta obred v resnici ni najin, vzpostavili sta ga epidemija in izolacija. Zaradi njiju, ne zaradi naju, sva to sploh začela. Tega dejstva se v zadnjem času vse bolj zavedam. In vse manj mi je všeč.

Pa ne gre samo za najino korespondenco. Vsakič, ko oddam otroke v vrtec in potem na balkonu pijem kavo, se zavem, da bi v normalnih okoliščinah to počel na terasi kafiča čez cesto. In ko v petek zvečer s prijatelji pijemo pivo vsak na svojem koncu, povezani preko zooma ali skypa, se spomnim, kako dolgo se nismo videli.

Problem ni v tebi, težava je, da tako ti kot jaz postajava tharn. Zato zaključujem najino korespondenco. Ne pristajam več na nadomestke, ne morem se več sprijazniti s stvarmi, ki se kažejo kot običajne, pa to v resnici niso, ne sprejemam surogatov normalnosti. Dokler nekaterih stvari ne morem početi, jih pač ne bom. Raje, kot da jih počnem v neki približni obliki.

Svoje rituale hočem nazaj. Počakal jih bom. Verjetno tudi ti. Do takrat bodi dobro in ostani normalen. In drži se.

Boštjan