Onidan sem – po tem, ko sem približno očistil kuhinjo in preveril, če sta si otroka umila zobe – prepustil familijo preostanku večernega obreda, popokal računalnik in odšel v kafič čez cesto. Moji možgani so smešna stvar, v šundru delujejo bolje kot v tišini, zato so bari zame standarden prostor pisanja. Manj ko so fensi in bolj ko so podobni lokalnim beznicam, bolj so mi všeč.

Seveda pa se šunder od šundra razlikuje. Ko se debate sosednjih omizij zlijejo v nerazumljiv kaos, se počutim kot riba v vodi, kakofonija pogovorov se v moji glavi poveže v idealno ozadje za miselne blodnje in iskanja. Včasih pa je drugače, včasih te govoranca za sosednjo mizo potegne vase. In ni druge, kot da ji slediš. Ali zato, ker je zanimiva, ali pa zato, ker je smešna, nenavadna, nerazumljiva, rahlo butasta – to je v resnici nepomembno.

Če se vrnem v kafič na drugi strani domače ulice. Pridem torej tja, si najdem prosto mizo – ni jih bilo malo – naročim pijačo ter iz torbe potegnem računalnik, cigarete in očala oziroma etui. Ko ga odprem, ugotovim, da je prazen. Ups, da sem pozabil očala je ob mojem vedno slabšem vidu okoliščina, ki lahko večerno rundo pisanja še kako ogrozi. A kaj naj, pijača je že pred mano, domov ne morem, nabijem torej font na velikost, ki sem se ji včasih prijazno posmehoval, in se lotim dela.

Ampak napenjanje utrujenih oči ni bila edina težava, mojo zbranost sta vztrajno spravljala iz ravnotežja tudi gospoda za sosednjo mizo. Ne da bi kričala ali zganjala kraval – njuna debata je bila kultivirana – vsebina njunega pogovora pa je občasno vendarle pritegnile mojo pozornost. Najprej sem opazil, da nenavadno pogosto govorita o tem, kako so jima skrbniki tega ali onega družbenega omrežja, foruma ali portala blokirali oziroma brisali objave, s tem sta se drug pred drugim že skoraj hvalisala. Okej, gospoda očitno spadata v eno od podvrst heterogene in mogočne skupnosti teoretikov zarot – njuna stvar in kdo sem jaz, da bi sodil. Potem pa je eden od njiju izrekel nekaj, kar mi je dokončno zlomilo koncentracijo in moje miselne blodnje odpeljalo nekam povsem drugam. "Ljudje ne razmišljajo," tako je dejal. "Ljudje ne razmišljajo in v tem je problem."

Kolikokrat v življenju sem že slišal ta stavek? In – da se ne izključujem in s tem postavljam na neko vzvišeno pozicijo – kolikokrat sem ga izrekel sam? Vprašanji sta seveda retorični in natančne številke ne poznam, približen in povsem zadosten odgovor na obe pa je jasen: velikokrat. Res velikokrat. Ljudje ne razmišljajo – to je spoznanje, do katerega se, ko opazujemo svet okoli sebe, sporadično dokopljemo vsi. In vselej zveni prepričljivo, resnično in brezprizivno, s takšno intonacijo ga je izrekel tudi gospod za sosednjo mizo. Ja, ljudje ne razmišljajo. In to je velik problem.

Pri tem spoznanju je najbolj zanimiva pozicija, s katere je izrečena. Ne glede na to, kdo in zakaj uporabi to famozno repliko, podton je vselej isti in povsem transparenten: obstaja manjšina, ki razmišlja, in jaz ji seveda pripadam. Potem pa je tu večina, ki tega ne počne – ta je kriva za vse. Ti ljudje delajo škodo.

Pred kratkim sem imel s kolegom Izarjem Lunačkom debato o vrednotah. Šlo je za pogovor na nabrežju Ljubljanice, del projekta s simpatičnim imenom Filozofska štengca, ki hoče pripeljat filozofske vsebine v vsakodnevne, udobne in predvsem neakademske prostore. Zadnji izdihljaji poletja, krasno sobotno popoldne, fina in ravno prav številčna družba oziroma publika. In sva igrala ta filozofski ping pong, dokler se nisva na neki točki spotaknila ob dilemo: kdo je človeštvu naredil več škode? Tisti, ki ne ravnajo v skladu z vrednotami, ali oni, ki so jim absolutno in do konca zvesti? Še eno retorično vprašanje, odgovora seveda nisva imela, je pa Izar iz svoje filozofske malhe hitro potegnil klasični primer Antigone. Saj veste, njena zvestoba načelom je fascinantna in vsega spoštovanja vredna, a hkrati strašljiva, v njej je nekaj nečloveškega. In dejanja, ki so plod te totalne zavezanosti vrednotam, puščajo za sabo katastrofo.

Paralela je rahlo zvita iz trte, kljub temu pa je lahko zanimiva, morda celo zabavna. Koga se moramo bolj bati? Kdo naredi več škode? Ljudje, ki ne razmišljajo, ali tisti, ki to počno in se kot razmišljujoči tudi deklarirajo?

Zabaven paradoks izjave o ljudeh, ki ne razmišljajo, je v njeni splošnosti in abstraktnosti. Nikoli namreč ne govori o konkretnih osebah – govori o nekakšni amorfni gmoti, o nedefinirani večini, ki jo opredeljuje predvsem to, da ji jaz ne pripadam. Nerazmišljujoči so vselej tisti drugi, vedno so tam nekje, onkraj, na drugi strani. Oziroma, če igramo to filozofsko igro do konca: ti ljudje ne obstajajo. So samo abstraktni vzrok vsega, kar je narobe. Po drugi strani pa mi ... Mi, ki razmišljamo ...

Retorična vprašanja pač nimajo odgovorov in filozofski ping pong nas ne pripelje nujno do konkretnih zaključkov. Lahko pa sklenemo, da preveč razmišljati o ljudeh, ki ne razmišljajo, ni najbolj smiselno. Še več, takšne izjave so hinavske ter samopašne in v resnici več kot o njih, povedo o nas – o nas, ki razmišljamo, in posledično nismo krivi za nič.