(STRAN 210) Problem so ljudje

Stalin je imel prav. Pa pustimo ob strani, ali je znamenita izjava Ni človeka, ni problema! dejansko njegova. Tudi če je apokrifna, misel deluje kot del našega idejnega univerzuma. In tudi če nas ob njej upravičeno spreleti srh – še posebej, če se spomnimo na njene posledice – se z njo občasno tudi strinjamo. Malo strašljivo je, da se tega praviloma niti ne zavedamo.

Pred kratkim sem v Deželi pridnih, ciklu pogovorov, ki ga že nekaj let pripravljam v Slovenskem mladinskem gledališču, gostil Miloša Kosca. Miloš je izjemno zanimiv in pronicljiv sogovornik. Pred davnimi leti je bil moj dijak, a to je povsem nepomembno. Danes je arhitekt in kurator razstav. V zadnji, ki jo je s sodelavkami in sodelavci pripravil pod okriljem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, se je soočil z zgodovino stanovanjske politike in gradnje pri nas.

A Miloš se ukvarja tudi s temami, ki so vsaj na videz precej manj aktualne. Ena takih so ruševine. Ruševine v razmerju do nas, v razmerju do ljudi.

Kaj so ruševine? Če sledim Miloševi misli, so ruševine tisto, kar nastane najprej zaradi naše uporabe in nato zaradi naše neuporabe. Stavbo naselimo, v njej prebivamo, jo sicer občasno popravljamo, a hkrati iz dneva v dan uničujemo. In ko popravila ter obnove nimajo več smisla, jo zapustimo in zanemarimo. Sčasoma se spremeni v ruševino.

S stališča arhitekture kot umetnosti – večna debata o tem, ali arhitektura je ali ni umetnost, je na tem mestu povsem nepomembna – obstaja samo en trenutek v času, ko je stavba popolna. Ko je dokončana in tik preden je oddana v uporabo. Trenutek, ko se simbolično ali realno prereže rdeči trak pred njenim vhodom. Ko se vanjo naselimo ljudje s svojimi vsakodnevnimi življenji, navadami in kapricami, se začne njen propad. V tistem trenutku se začne spreminjati v ruševino. Ja, problem smo ljudje. Mi smo krivci za propad in razpad nečesa, kar je bilo v izhodišču popolno. Stalin ima prav.

Upam, da mi Miloš ne bo zameril, če njegovo refleksijo razmerja med ruševinami in ljudmi speljem na povsem banalen nivo, na izkušnjo, ki jo imamo vsi. Takole sta resničnost znamenite izjave Josifa Visarionoviča Džugašvilija pred kratkim izkusila moja dobra prijatelja Robert in Gaja.

Robert in Gaja sta se s svojo družinico preselila v novo domovanje. En majhen otrok pri hiši, drugi na poti – to je pač tisto obdobje v življenju, ko nekako napraskaš na kup peneze, se zapufaš in investiraš. V prihodnost, v stanovanje, v dom. Če imaš srečo, da si to lahko privoščiš, seveda. A kot že rečeno, se na tem mestu s še kako perečim in resničnim stanovanjskim problemom ne ukvarjam. Zanima me problem, ki se imenuje človek.

Robert in Gaja sta naredila vse, kot je treba. Finančnim akrobacijam in nakupu je sledilo obdobje renovacije in urejanja. Naporen čas, ki pa je hkrati tudi lep. Čas gnezdenja. Gaja in Robert sta naredila vse, da bi iz kupljene nepremičnine naredila dom. Da bi ustvarila nekaj, kar je zanju in za njuno družino popolno.

Potem pa se zgodi prvo družinsko kosilo v novem stanovanju. Vse je tako, kot mora biti – Gaja in Robert sta za to poskrbela. Parket je zbrušen in zlakiran, stene sveže prepleskane, kuhinja nova, oprema delujoča in pod garancijo, slike na svojih mestih. Vse je popolno. Njuna hči pridno jé. Poje vse, do zadnjega grižljaja. In ko zaključi, dvigne žlico v zrak ter v dokaz svoje ješčosti z njo zmagoslavno zamahne po zraku: "Ni ni!" Skleda je dejansko prazna. Pa tudi na žlici zdaj ni več ničesar. Zadnji ostanki obroka, ki so se še trenutek prej držali pribora, po novem krasijo sveže prepleskano steno. Pasiran avokado na snežno belem zidu – neprecenljivo.

Tako se je Robertov in Gajin dom začel spreminjati v ruševino. Z enim samim zamahom. In kdo je za to kriv? Odgovor je jasen – človek. Človek s tem svojim nepopolnim življenjem. Človek z vsemi svojimi napakami. V konkretnem primeru neskončno ljubljen majhen človek, ki namesto da bi previdno bdel nad ustvarjeno popolnostjo prostora, v njem uživa in polnokrvno živi.

Privoščil sem si skoraj epski zamah od Stalina prek filozofskega premisleka arhitekturnega pojma do avokada na beli steni. In čeprav je princip v vseh treh zgodbah dejansko podoben, so njegove izpeljave radikalno različne. Misel, da je človek problem, je lahko zanimiva in pronicljiva, celo duhovita ter zabavna, dokler ni izrečena s pozicije moči. Težava ni v sami izjavi oziroma logiki, ki se skriva za njo. Problem je v tem, kdo jo izreka in v skladu z njo deluje. Problem je, ko jo izreče in misli Josif Visarionovič Džugašvili Stalin ali nekdo, ki mu je podoben. Ko jo izreka in udejanja oblast.

Besedilo lahko berete kot povsem neobvezujoč premislek neke ideje, ki je bližje razvedrilu kot resni analizi. Razen če ste stavek "Problem so ljudje" v zadnjih mesecih slišali iz ust naših oblastnikov. V kakršnikoli različici. Ste ga? Ne vem, samo sprašujem.