Minilo je. Pravijo, da še ni konec in da gotovo prihaja drugi val, ampak nekaj je minilo. Nekaj, kar smo imenovali izolacija, nekaj, s čimer – vsaj večinoma – nismo bili soočeni še nikoli. Vdor v realnost ali pa vdor realnega, kakorkoli hočete. Šok je bil za nekatere večji, za druge manjši, ampak zdaj ga je vsaj deloma konec. Zdaj in za zdaj.
Kako smo ta čas preživeli? Gotovo vsak po svoje. Psihologija in sociologija nam seveda znata pojasniti, kaj se dogaja s človeškim bitjem, ko je na tak način stisnjeno v kot, a konkretna izkušnja je vendarle nekaj drugega, predvsem pa omenjeni ne ponujata receptov, zgolj opažanja in analizo. Ko smo brez recepta, pa pač improviziramo.
Ampak nekaj smo si verjetno delili: vsi smo se v času omejenih socialnih stikov zanašali na tehnologijo in splet. Delo od doma, šola na daljavo, zoom konference, skype piva in kave ... Kar sicer počnemo drug z drugim v živo, smo bili prisiljeni prenesti na internet. Dobro, marsikaj od naštetega je tudi v običajnih razmerah vsakdanja praksa, ampak v preteklih dveh mesecih je bila to edina opcija, ki smo jo imeli na razpolago.
Tehnologija nam je v tem smislu reševala življenja. Pozabimo, da nanjo tudi sicer zelo računamo. Nestrpno pričakujemo, da nam bo v paru z znanostjo priskrbela cepivo in zdravilo, da poskrbi za dokončno odpravo problema, s katerim smo planetarno soočeni. In pustimo ob strani dejstvo, da nas kot človeštvo tare še marsikaj, za kar ima znanost že izdelane odgovore, o katerih pa se politika in ekonomija neradi pogovarjata – v času pandemije je nespodobno govoriti (na primer) o okolju. Pozabimo vse to, v času izolacije so nam domislice Billa Gatesa, Marka Zuckerberga in njima podobnih pomagale preživeti, to pišem in trdim brez kančka sarkazma. Z njuno pomočjo smo lažje furali in nekako sfurali.
Moja konkretna izkušnja: v času izolacije se mi napiše komad, ki nekako štrli iz obstoječih kontekstov mojega glasbenega ustvarjanja
Obiščite spletno stran brez oglasov.
