Tudi letošnje lokalne volitve so pokazale, da so predvsem desetine posamičnih tekem, ki jih je zelo težko, skoraj nemogoče spraviti na skupni imenovalec. Še zlasti pri izbiranju županj in županov je po vsem videzu še bolj kot doslej prevladalo odločanje o osebah, strankarska ali siceršnja politična pripadnost je ostala zelo v ozadju. Tako si celo v precej mestnih občinah stranke zelo težko pripnejo medalje za zmago ali vsaj preboj v drugi krog. Nadaljeval se je tudi trend naraščanja pomena lokalnih in tako imenovanih neodvisnih list, katerih delež je v zadnjih dvajsetih letih narasel za skoraj dvesto odstotkov. Če jim prištejemo še skupine, skrite pod oznako "ostale politične stranke", pod katero se običajno skrivajo lokalne povezave za enkratno rabo, smo že pri štiridesetih odstotkih vseh glasov za občinske svetnice in svetnike. Seveda bržkone obstaja določena povezava med vzponom "nestrankarstva" in poplavo instantnih političnih projektov na levici, predvsem po letu 2010. Ti projekti na lokalni ravni pač niso mogli pognati korenin, kar se je že leta 2014 pokazalo ob tedanji Stranki Mira Cerarja, ki je na lokalni ravni dosegla manj kot tretjino deleža z državne, in letos, ko je Lista Marjana Šarca obtičala pri petini svojega dosežka z državnozborskih volitev. Še slabše jo je odnesla Stranka Alenke Bratušek.
Po drugi strani desnosredinske stranke vsaj zadnjih dvanajst let praktično ohranjajo svojo raven podpore, ki je sicer nižja kot na državnozborskih volitvah, a bistveno manj kot pri konkurenci. Zaradi tega ni presenetljivo, da so med strankami (ko odmislimo neodvisne) na prvih štirih mestih tokrat tri iz desnosredinske opozicije. Slovenska ljudska stranka je pri tem kljub izgubam glede na zadnje lokalne volitve več kot podvojila dosežek z državnozborskega odločanja, Nova Slovenija pa mu je precej blizu. Slovenska demokratska stranka je z dobro šestino glasov nekje vmes med dosežkoma iz let 2010 in 2014. Svojo relativno moč je potrdila praktično po vsej državi in število glasov vidno povečala podobno kot na parlamentarnih volitvah.
Gnečo in lokalno neizrazitost konkurence na levi sredini so najbolje izkoristili Socialni demokrati, ki ostajajo praktično edina stranka v svojem delu političnega prostora s sorazmerno majhno, a stabilno bazo. Tokrat se je slednja pokazala v dejstvu, da je Židanova druščina presegla svoj delež iz junija in se prepričljivo okitila s srebrno medaljo za število občinskih svetnikov. Drugače kot prvouvrščeni demokrati lahko sočasno pokažejo na nekaj trofej iz največjih občin. V Murski Soboti in Velenju sta njihova kandidata prepričljivo zmagala že v prvo. Boljši izhodiščni položaj so si nekoliko presenetljivo zagotovili še v nekdanji desnosredinski trdnjavi Ptuj, kjer so se tokrat glasovi na desni razdelili med zelo uspešnega Andreja Čuša in kandidata SDS. Kar precej kapelj pelina je v čašo Židanovih nakapljalo v obeh največjih mestih, ki sta nekoč veljali za njihovo meko. V obeh so do leta 2006 imeli župana oziroma županjo. V Ljubljani je dolgoletno prostovoljno samosežiganje stranke na Jankovićevem oltarju letos privedlo do popolnega potopa na županskih volitvah in do osvojitve enega samega svetniškega sedeža v prestolnici. Ob Dravi je do enakega klavrnega izplena verjetno privedla neizrazitost županskih kandidatur na zadnjih dvojih volitvah.
Popolno nasprotje v celoti uspešnih Socialnih demokratov je že omenjena Lista Marjana Šarca, ki bo z 2,5 odstotka glasov vsaj začasno, če bo v prihodnosti instantnih političnih projektov manj, pa kar za nekaj časa, obveljala za vodilno vladno stranko z daleč najmanjšim pomenom na lokalni ravni. Možno je celo, da v drugem krogu izgubi županski položaj na svojem domačem dvorišču v Kamniku, kjer je kandidat Nove Slovenije po prvem glasovanju v prednosti. Daleč od junijskih zvezd ostaja tudi Levica, ki jo očitno tepe neenakomerno razvita in posejana lokalna mreža.
V skoraj dvestotih županskih tekmovanjih so ponekod aktualni župani osvojili nov mandat kot sijoči zmagovalci. Drugod je bil glavni motiv volivk in volivcev verjetno naveličanost nad dolgoletnimi občinskimi voditelji. V tem smislu se je kandidat SDS popolnoma potopil v Ribnici, kjer gre stranki običajno na državni ravni najbolje, po kopici mandatov se je prepričljivo poslovil župan v Vipavi. V drugem krogu podobna usoda morda čaka dolgoletnega župana v Ormožu, sprememba oblasti ni izključena niti v Kopru, kjer je Boris Popovič izgubil svetniški sij nepremagljivosti, kar je pogosto že dovolj za politični potres.
A zunaj domače občine si bodo ljudje tokratne lokalne volitve verjetno vendarle najbolj zapomnili po razpletih ob Ljubljanici in ob Dravi. Zoran Janković je odbil doslej najmočnejši in najresnejši izziv svojemu obvladovanju prestolnice. Anžetu Logarju je uspelo mobilizirati veliko volivcev, stranki pa je v mestnem svetu pomagal do dosežka, kot ga ni videla že zadnjih dvajset let. Toda Logarjeva kandidatura je motivirala tudi nasprotnikovo volilno bazo. Župan je prvič po letu 2006 spet pridobil glasove. Zelo jasno se je hkrati pokazalo, da je Jankovićeva usoda v rokah levice. Ona se mora odločiti, ali gospodar prestolnice res najbolje predstavlja njene ideale. Tokrat se je zlasti stranka Levica pridružila zdaj že dolgi vrsti posojevalk glasov županu.
V Mariboru je "projekt Arsenovič", izpeljan predvsem na Fištravčevem hrbtu, očitno uspel. Težko je verjeti, da podjetnik v drugo ne bi premagal Franca Kanglerja. Glede na razplet prvega kroga bo dovolj celo že zelo zmerna doza "protikanglerjevskega sentimenta". Kanglerju kot tolažba ostaja predvsem ugotovitev, da je v tokratnem (morda zadnjem) medsebojnem soočenju dosegel skoraj štirikrat toliko glasov kot "vstajniški župan".
