Raziskovanje gospodarske rasti ima dolgo in bogato zgodovino, a s tem, ko se je v razpravo pred kratkim vključilo tudi vprašanje trajnosti, je to področje dočakalo nujno potrebno osvežitev, do katere bi moralo priti že zdavnaj. Zlasti poročilo o ekonomiji biotske raznovrstnosti, ki ga je naročila britanska vlada, vodil pa Partha Dasgupta z univerze Cambridge, predstavlja tektonski premik v razmišljanju in ne zgolj logično razširitev predhodnih modelov rasti. Čeprav se bodo nekateri težko spoprijeli s tako korenitim miselnim preskokom, nam ponuja izvrstno priložnost, da moč podatkov in analize uporabimo za usmerjanje rasti in financ na bolj trajnostno naravnano pot.{infobox-quote_full}166877{/infobox-quote_full}
V osnovi ta nova ekonomija rasti na okolje ne gleda več kot na zunanji dejavnik, temveč se gospodarstvo smatra kot nekaj, kar je vpeto v okolje in kar lahko uspeva ter raste le, če z naravo upravljamo preudarno. Nekaj "izkoriščanja" okolja je sicer dopustnega, vendar obstajajo prelomne točke, ki jih ne smemo prekoračiti, če želimo, da si od njega opomore.
Iz te nove perspektive bistvo rasti torej ni več geslo "več je bolje", temveč "trajnostno je bolje". Prejšnji modeli rasti so pozitivno vrednotili kopičenje človeškega in fizičnega kapitala z izobraževanjem, usposabljanjem ter vlaganjem v obrate, opremo in infrastrukturo, saj je to prispevalo k rasti gospodarstva. Združevanje teh dejavnikov na bolj učinkovite načine s pomočjo tehnoloških inovacij se je iz istega razloga obravnavalo kot nekaj koristnega. Težava pa je v tem, da ti modeli nikoli niso izrecno upoštevali okolja ali naravnega kapitala.{api_embed_photo_L30}691859{/api_embed_photo_L30}
S preprostimi izračuni lahko vidimo negativne posledice takšnega pristopa. Poročilo Dasgupte izpostavlja, da se je fizični kapital med letoma 1992 in 2014 na svetovni ravni podvojil, medtem ko se je človeški kapital povečal za 13 odstotkov, naravni kapital pa je v istem obdobju upadel za kar 40 odstotkov. Očitno je, da to ni vzdržno, zlasti če okolju grozi, da bo prestopilo prelomno točko, po kateri ni povratka.
Rast je postala nevzdržna v prvi vrsti zato, ker tržne cene niso odražale negativnih okoljskih zunanjih stroškov ekonomske dejavnosti. Razporejanje virov na podlagi teh cenovnih signalov je zato vodilo v degradacijo okolja. Poleg tega je z vidika klasičnega izračuna BDP povečanje proizvodnje veljalo za znak, da se je dvignil življenjski standard. To je sicer na neki način res držalo, vendar je manjkal način, s katerim bi podatke o BDP prilagodili glede na povzročeno škodo okolju. Številni ekonomisti in oblikovalci politik so zato v veliki meri prezrli to negativno eksternalijo.
Šolski primer ukrepa za zagotavljanje bolj trajnostne rasti bi bila obdavčitev vsega, kar okolju škodi, najpreprostejši instrument za izpolnjevanje te naloge pa je ogljični davek. Ta mora zasebne stroške gospodarske dejavnosti dvigniti za toliko, kot znaša njena družbena cena, vključno z njenim vplivom na okolje. Takšna sprememba tržnega signala bo nato prispevala k razporejanju virov na bolj trajnosten način.
Vendar lahko zasebni sektor tudi aktivno pripomore k uresničevanju prehoda na zeleno gospodarstvo, in sicer s internaliziranjem negativnih zunanjih učinkov. Že zdaj želijo državni premoženjski skladi, dotacijski skladi univerz ter zavarovalniški in pokojninski skladi svoja sredstva vlagati na bolj vzdržne načine. Okoljska, socialna in upravljavska načela in druga orodja za zeleno financiranje postajajo vse bolj dostopna pri načrtovanju naložb. Ta tržni segment je v preteklih nekaj letih doživel razcvet, a marsikaj bo še treba storiti, na primer poenotiti definicije ter natančneje in bolj dosledno slediti rezultatom.
Ključ do blaginje v trajnostnem svetu bo spodbujanje gospodarske rasti ob sočasnem skrbnem upravljanju z zalogami naravnega kapitala. Velikost ima še vedno velik pomen, le da zdaj v negativnem smislu. Pri tradicionalnih modelih rasti se s povečanjem delovne sile poveča proizvodnja, toda v svetu trajnostne rasti povečanje proizvodnje povzroči upad naravnega kapitala. Iz tega sledi, da je zmanjšanje prebivalstva nekaj dobrega, zaradi česar bo zagotovo odleglo Japonski in Evropi.
Prav tako odpadejo tehnološke inovacije, namenjene same sebi. V trajnostnem svetu mora namreč tehnologija zmanjšati vpliv gospodarske dejavnosti na okolje, zato inovacije, ki ga celo povečajo, ne bodo sprejete. Kljub temu bodo države še vedno potrebovale tehnološke spremembe za spodbudo rasti, a pozornost je treba preusmeriti na okoljsko učinkovitost.
Če želimo spremeniti pogled na izziv rasti, moramo najprej spremeniti naše prioritete in politiko. Države bodo tudi v novi ureditvi imele dovolj prostora za rast, trgovanje, inoviranje in napredovanje po vrednostni verigi, ki omogoča svetlejšo prihodnost, le da bodo vse to morale početi v gospodarstvu, ki je eno z naravo in ne ločeno od nje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
