Petra Lesjak Tušek
Je (ne)enakost med spoloma realno merljiva, kakšna je družbena pozicija, vloga ženske, kaj utečene medijske (re)prezentacije žensk, koliko (si) zaslužimo in na katerih delovnih mestih oziroma funkcijah, kdaj bomo (enako)vredne (če še nismo?), kaj pomeni (poraz)delitev po spolu v kaki od spektra dejavnosti … kaj vse smo torej ženske? Katere dolžnosti so nam dodeljene in jih sprejmemo brez preizpraševanj, katere pravice smo (si) pridobile in jih kot neodtujljive varujemo v demokratični družbi, ki je vse prej kot samoumevna?
Vse to in še več kot to so kompleksna vprašanja, ki jih vsakokrat tudi v medijih bolj(e) ozavestimo ob 8. marcu, prazniku žensk, in niti ne (več) le marca, saj se razlikovanja po spolu ob uveljavljanju ženskega izpostavljajo pogosteje. Kar je prav in dobro, še vedno zelo potrebno. Problematike in tematike na medijski agendi v veliki meri določajo naša skupna dojemanja in razmišljanja ter so nedvomno več od le začasnega javnega mnenja, ki se lahko dolgo oblikuje in učvrščuje, nato pa v hipu zavrti, obrne.
Kakšno družbeno prepoznanje in pripoznanje gre dandanes ženskam, ga je mogoče povsem verodostojno statistično opredeliti in s kakšnimi metodami, kaj je očitno in ali je očitno res tako zelo očitno ali se to kdaj le zdi? Vsaka ženska posebej in skupno v povezavah, pa tudi le nekako generično, si torej utiramo poti, ki jim rečemo napredek znotraj še vedno patriarhalne družbe (ki jo vsaj kdaj in do neke mere pomagamo vzdrževati tudi ženske same).
Več raziskav, nazadnje združenja ONA VE v sodelovanju s FDV in Univerzo v Stirlingu, nas opominja, da je zastopanost žensk v medijskem prostoru in času še zmeraj krepko v prid moških - omenjena aktualna ponazori, da moški predstavljajo 73 odstotkov virov informacij, ženske pa le 27, delež po posamičnih analiziranih medijih le nekoliko (za)niha.
Kaj je prav in kaj narobe s temi dognanji?
Ker v medijih ne ubežimo stereotipizaciji in jo pogosto utrjujemo in vzdržujemo, rutinsko ali ne, najprej "priznanje" neposredno iz medija: seveda novinarji ustaljeno delujemo z izbiro preverjenih virov, večinoma že uveljavljenih sogovornikov in sogovornic, kdaj tudi po liniji najmanjšega odpora, kdaj preprosto iz naglice pri delu, zahteve po takojšnji (re)akciji, nujnosti hitrih zapisov in odzivov na dogajanja. Še več, mediji ne le tekmujemo, preprosto si sledimo, kličemo in vabimo k odgovorom in pogovorom ene in iste sogovornike, ki se nam zdijo dobra in zanesljiva izbira in se nato papagajsko ponavljamo (uporabljam besedo sogovorniki, ker je to slovnična skupna oblika za oba spola, ne da bi zmanjševala vrednost sogovornic - to, da je (politično) korektno navajati obe obliki, se mi zdi (tudi kot ženski) pretiravanje). V cikličnem procesu naše obrti tako v osnovi morebiti res še zmeraj premalo razmišljamo o spolu, o tem, da moramo nujno izbrati ženski glas. Del (re)produciranja in objave stališč lahko preprosto pripišemo zgolj inerciji. Ta nas seveda ne opravičuje in "opere krivde" pri poganjanju in učvrščevanju kolesja reprodukcije umeščanja po spolni identiteti. A hkrati: ker se nam spol pogosto ne zdi primarni kriterij, je, paradoksalno ali ne, prav to kdaj tudi "dokaz", da smo vprašanja razlik po spolu vendarle tudi (že) premostili. Naši viri torej niso spolno determinirani - lahko se pogovarjamo in dogovorimo o tem, da bo v članku sogovornica, a že v izhodišču kot pri rezultatu smo, kjer smo in kamor smo umeščeni širše: v času in prostoru, s tem pa v naboru in pred izborom, ki je pogojen z več faktorji. Žensk kje kdaj preprosto niti ni - bodisi v upravah firm ali v odborih športnih klubov - vsaj ne kot prvih vodstvenih kadrov, ki bi podajale izjave za medije. Tudi to je kdaj torej širši kontekst, družbeni ustroj (tudi hierarhija) pri odločitvi za vir, izjavo.
Ne da bi spodkopavali verodostojnosti stroke in utečenih načinov raziskovanja (torej tudi metodologije, ki je preverjena in izdelana) - pri povsem končnih zaključkih in interpretaciji omenjene raziskave - za realnejšo in celovitejšo interpretacijo umanjka kontekst tako znotraj redakcij kot širše družbeno gledano. Morda je lahko teden dni (598 novic in 1733 virov informacij), kolikor jih je zajela raziskava, dovolj, da potegnemo generalne reprezentativne zaključke (in bi morebiti širši ali vsaj še kak interval potrdil isto?), a časovnica zgolj enega tedna v mesecu maju lani se vendarle zdi zelo kratka za povsem točne zaključke. Hkrati so medijske vsebine veliko več od izbranih, čeprav ima vsaka raziskava svoje omejitve, ki so na neki način standardizirane (ta je prvenstveno omejena na analizo virov). Če izstopimo iz kvantitativnega dela statistike, ki ni povsem brez težav, pa v kvalitativnih zaključkih tiči večja težava.
Študija namreč ugotavlja, da s(m)o ženske v primerjavi z moškimi v naših medijih večkrat prikazane "kot šibkejše in čustvene z nižjo ravnjo kompetentnosti, avtoritete in racionalnosti", s čimer smo torej degradirane. Nadalje, da "moški večinoma podajajo komentarje o resnih zadevah in so racionalni reševalci problemov, medtem ko so ženske nemočne in pasivne prenašalke posledic poročanih problematik ter v izjavah čustvene in govorijo o tradicionalno ženskih področjih (družina, otroci, zdravje, socialna varnost, vzgoja …). Temu zlasti iz novinarske prakse oporekam, gre za pretiran, posplošen očitek, ki nikakor ni dovolj utemeljen in ne zajame ali odseva kompleksnejše realnosti. Tudi to mediji ob vsej (samo)kritiki lahko (samo)reflektiramo. Ženskam nikakor ne spodkopavamo avtoritete in jih ne prikazujemo kot manjvredne, šibkejše glasove, ki bi le nebogljeno tarnale ali bile nemočne državljanke, kot izhaja iz ugotovitev. Ker se raziskava dotakne tudi poplav, ki smo jih lokalno (tudi v Večeru) kontinuirano pokrivali in tematike še razširjali in poglabljali z vrsto žanri (in jih še vedno) - iz prakse (tako uredniško kot terensko) trdim, da so tovrstni zaključki pavšalni in povsem neutemeljeni.
Naše sogovornice so namreč prav tako aktivne reševalke problemov (kot "moški aktivni reševalci, kot so opredeljeni v ugotovitvah) in nikakor ne uboge, nemočne žrtve. Tudi kot novinarke (in novinarji kolegi) ne gremo na teren, da bi (po)iskali in posneli jokajoče ženske na eni strani ter racionalne moške, ki nam bodo osmislili tematike in kontekste na drugi strani.
Medijsko (re)prezentacijo žensk določa ogromno faktorjev, realnost je večdimenzionalna, čeprav smo tudi v medijih tisti, ki vedno znova reduciramo kompleksno realnost in jo tudi naredimo ali prikazujemo enodimenzionalno. Ženske, kompetentne sogovornice, niso le naši viri. To s(m)o tudi avtorice, ki razmišljamo samostojno, ne čustveno nebogljeno, temveč kvečjemu skušamo razvijati empatijo. Veliko nas je, pri Večeru imamo odlične novinarke, urednice in kolumnistke. Nočemo (več) biti in nismo kake žrtve niti teh za naše objave ne iščemo ali "proizvajamo". Ko ne sprejemamo napadov in žalitev (ki so zlasti po spolu še vedno bolj ponižujoči do žensk, a to je že druga tema), prav tako nočemo pozicije nebogljenih, ki jih nihče ne ščiti in ne bi imele nobene opore. Tudi v tej drži, zavestni odločitvi, če hočete, so naše kompetence.
Ali kot te marčevske dni po Sursu prebiramo o ženskah v naši državi (spet statistično, tako je pač najbolj merljivo zajemati svet, četudi ga s tem nepopolno zaobjamemo). Manj nas je kot moških, Slovenija je ena redkih članic EU, v katerih prebiva manj žensk kot moških, višje plače v vseh poklicnih skupinah še vedno prejemajo moški, med vodstvenimi delavci je tretjina žensk. To je širši družbeni, politični, kulturni okvir našega (so)bivanja z moškimi, so dejstva, na katera lahko vplivamo in jih spreminjamo le do neke mere. Seveda pa lahko v statističnih analizah in interpretacijah vedno selekcioniramo tudi dejstva in predvsem potrjujemo le vnaprej začrtane (hipo)teze.
