"Občutek, ko stojiš med vrati, se posloviš od najdražjih, da greš na operacijo, je tako grozljiv, da ga ne privoščim nikomur na tem svetu," s tresočim se glasom in solzami v očeh pojasni Andrej Žido, žena Jasmina pa doda, da ga še vedno vidi, kako stoji ob sestri in maha, ona pa mora oditi, da ga bodo lahko pripravili za operacijo. Hkrati pa ne vesta, ali se bosta še kdaj videla, zagotovila za to jima ne da nihče.
Edina skrb
Ko se posloviš od svojcev in ostaneš povsem sam v sobi, je hudo. "Vse skrbi, vsi krediti, vse težave ostanejo za vrati. Od ljudi, ki jih imaš rad, se moraš posloviti in tvoje življenje je v rokah ljudi, ki jih ne poznaš. Grozno je, čeprav je osebje čudovito. Sestre ves čas preverjajo, kako si, spodbujajo te in te prepričujejo, da ni nič hudega in bo vse v redu. Šele zdaj v bistvu začenjam dojemati, kako hudo in veliko operacijo sem prestal," s solzami v očeh razlaga Andrej. Tisto noč, ko je čakal na jutranjo operacijo, je spal morda 15 minut.
"Zjutraj sem se še sam oprhal in pod prho razmišljal, kdaj se bom spet lahko sam uredil. Če sploh kdaj ..." Deset do sedmih so prišli ponj, samo še ženi je poslal sporočilo, da tokrat gre zares in da gre na operacijo. "Medicinske sestre so mi pripravile špalir. Postavile so se v vrsto in vsaka mi je zaželela srečno in rekla, naj se držim. Zadnja, tik pred dvigalom, je rekla: 'Se vidiva!' Vsi so mi vlivali upanje, a vendarle je bilo hudo. Vožnja z dvigalom se mi je zdela neskončna, jokal sem kot otrok. Ne nazadnje ne veš, ali se boš zbudil. Mogoče je vse," razloži.
Zdaj lahko je in pije, kar želi. Nima nobene diete, pomembno je le, da živi zdravo in se giblje
Obsmrtna izkušnja
Nadaljevanje njegove pripovedi je takšno, da človeka spreleti srh. "Spomnim se, da sem hodil po hodniku, bila je močna bela svetloba. Hodil sem proti luknji. Ne eni strani me je nekdo čakal, na drugi mi je nekdo z roko nakazoval, naj grem. Potem pa sem se še nekaj obračal in me je nekaj ustavilo in potegnilo nazaj. Takrat sem se obrnil in šel nazaj. Naslednji spomin iz bolnišnice so gruča zdravnikov okrog moje postelje in besede 'zbuja se, z nami je'. Ko sem se zavedel, da sem tu, ko sem odprl oči, mi je bila prva misel kokakola. Po tem sem nekako sklepal, da bom v redu," pravi Andrej.
Ni več samo Drejči, ampak še nekdo drug
16 od 17 jih preživi
V Sloveniji opravijo povprečno 17 tovrstnih operacij na leto, približno eden ne preživi. Kdo je darovalec, ne ve. "Vem, da je bil mlad človek, da je bil v dobri telesni pripravljenosti, več pa ne. Pred operacijo sem menil, da bom želel spoznati svojce in se jim zahvaliti, zdaj, ta trenutek, pa tega ne zmorem. Neizmerno sem mu hvaležen. Nisem več samo Drejči, kot me kličejo prijatelji, ampak še nekdo drug, in zdaj bom naredil vse, da preživim in mirno živim. Hvaležen sem za vsak dan. Hvaležen sem, da lahko sedim na soncu in klepetam, da sem lahko z ljudmi, ki jih imam najraje. Hvaležen sem, da sem živ."
Zdaj se mora Andrej navaditi, da je spet zdrav. Da lahko je in pije, kar želi. Nima nobene diete, pomembno je, da živi zdravo in se giblje, kot se moramo vsi. "Po 13 letih sem si privoščil ocvrte lignje. Ne znam vam opisati, kako srečen sem bil ob tem ... da smem to jesti in da se ob tem še dobro počutim. Odkar sem prestal operacijo, še nisem imel nobenih težav in se počutim odlično." Zdaj brez skrbi odloži telefon. In če zazvoni, ga ne stisne več pri srcu.
