Boris Pahor: "Naj začnejo ljudje poslušati glas zemlje"

Med tistimi, ki so obiskali tržaškega pisatelja Borisa Pahorja ob njegovem častitljivem 107. rojstnem dnevu, je bil tudi Anton Slana, župan občine Sveti Jurij ob Ščavnici. Razlog je preprost: Pahor je častni občan te prleške občine, saj imajo ti kraji v njegovem srcu posebno mesto. Od tam je namreč bil doma veliki Pahorjev prijatelj, krščanski socialist Edvard Kocbek, eden od ustanoviteljev Osvobodilne fronte slovenskega naroda.
"So pa grešili vsi, ki so rekli, da je bil Kocbek moj učitelj, jaz pa njegov učenec, to ni res, prijatelja sva bila, on me je kot študenta tikal, je rekel, ti pa mene, ti in jaz sva prijatelja. Vedel je, da sem jaz prebral njegovo Zemljo, iz nje sem kasneje naredil tudi doktorat. Napisal sem tezo, da imajo liberalci zgrešeno idejo, da on piše samo cerkvene pesmi in tako naprej, nekaj jih je, ampak potem je pa rekel 'Zemlja, ona je naša domovina'. Kocbek se je vrnil k Zemlji," je v pogovoru s Slano, ki nam ga je slednji odstopil, nizal spomine pisatelj.

Ediju sem rekel, da na ujetnike ne bi smeli streljati

Seveda je beseda nanesla na Kocbekovo soočanje s povojnimi poboji, ki prleškemu pisatelju in pesniku niso dali notranjega miru. "Bil sem njegov prijatelj in me je poslušal, ko sem mu rekel, Edi, ti kot voditelj krščanskih socialistov, eden od voditeljev Osvobodilne fronte, moraš obsoditi, kar so storili s svojimi nasprotniki, da so jih tisoče pometali v jame. Študiramo, kdo je heroja Primorske Janka Premrla - Vojka spravil s sveta, nismo pa sigurni za 12 tisoč opozicionalcev, ki so borili proti Osvobodilni fronti, ki so zbežali v Avstrijo, dvignili roke, bili razoroženi, postali ujetniki in kot ujetnike jih nihče ne bi smel streljati. Po zakonih, sprejetih v Ženevi, noben ujetnik, ki je prestopil k sovražniku in postal izdajalec, ne bi smel biti ustreljen."
Kocbek je bil krščanski socialist, pisal je tudi v francoski reviji Esprit. In kakšen odnos je imel po Pahorju do Cerkve?
"Kocbek se ni strinjal z načinom in vlogo, ki jo igra Katoliška cerkev. Z evangelijem da, to, kar pa je zunaj evangelija, kar je Cerkev gradila, ta aparat, s tem pa ne. Cerkev je dominacija, cel srednji vek je bila dominacija, ko je pošiljala v smrt reveže in heretike, ki niso hoteli verjeti tega, kar je učila. V tem smislu Kocbek ni maral Cerkve, je pa hodil k maši in molil. Pisal mi je, molil sem, danes, Boris, da bi to izjavil, kar ti želiš. Že takoj po vojni je poklical centralni komite in povedal, kako mu ljudje govorijo, da je toliko domobrancev pobitih, ampak so mu tajili. On ni imel nič rad, da bi s tistimi, ki so se bojevali proti Osvobodilni fronti, zbežali, dvignili roke, postali begunci in bili ujetniki, ravnali tako. Delati na polju, to ja, ne pa da bi tako nesrečno končali," razlaga pisatelj.

Vselej ni bil tako čislan in pohvala vladi

Tudi Boris Pahor, ki sem mu danes klanjajo vsi, v svojem času ni bil vselej tako čislan, česar ni pozabil. "Kdo je plačeval Novo revijo? Partija. Kermauner, Rupel ... Oni so bili proti meni, proti Gradišniku, češ, da sem navdušen nacionalist, da nimam pameti, ampak nacionalizem ali verovanje v slovenstvo, to je moja spontana navezanost. Oni niso hoteli verovanja v slovenstvo, bili so 'avantgarda' in nekako navezani na francoske filozofe, Sartra. Po dveh letih pa so videli, da gredo Sartre in drugi po svoji poti, oni so pa slovenski kulturniki in so so začeli zgledovati po drugih. Menjavali so smeri, ampak partija je pustila časopise, saj tega nobeden ni bral. Samo tisti, ki so hoteli biti nekomunisti na moderen način, pa to ni bilo lahko in tudi danes ni lahko."
Pahor družbeno dogajanje še vedno spremlja, tako da je seznanjen tudi s političnimi razmerami v Sloveniji in koronavirusom, tudi kolesarskimi protesti.

Slovenska trma in teranov liker

Vedno znova pa se v svojih spominih vrača na Kocbeka in svojo slovensko trmo, ko ni hotel poslušati italijanskih predavanj.
"Z Mussolinijem so odpravili slovenske šole, časnike, revije, začel se je moj propad in sem si rekel, da ne bom poslušal nobenega italijanskega predavanja. Ko sem končal peti razred, me potem je oče vpisal na trgovsko šolo. Tudi Janko Premrl - Vojko je tja hodil dve leti. Ampak celo leto nisem poslušal niti ene italijanske ure, pa sem bil v razredu in imel knjigo. Oče je bil razočaran, obupan, kako sem izgubil pamet, v razred me je vpisal ponovno in sem padel še drugič," se spominja. Ob obisku je imel oblečeno majico z dečo zvezdo, tudi med srečanjem pa so zvonili telefoni. Z gosti pa je nazdravili s teranovim likerjem: "Živela svoboda, smrt fašizmu, svoboda narodu. Naj živi demokratična Slovenija. Naj ljudje začnejo poslušati glas zemlje. Ste vsi trčili?" Antonu Slani, ki mu je v veliko čast, da ga je Pahor imenoval prijatelj, in osnovni šoli v Sveti Jurij ob Ščavnici pa je nato podaril knjigi Tako mislim s posebnim posvetilom na "zelo lepe razgovore o Kocbeku".