Delavcem še vedno priskoči na pomoč

Timotej Milanov Timotej Milanov
02.12.2018 08:47

S Sobočanko Majo Golubovič, ki je nominirana za naslov inženirka leta, smo se pogovarjali o delu v gradbeništvu in o življenju na Švedskem, kjer Pomgrad gradi nov stanovanjski kompleks.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Maja Golubovič: "To, da je služba tvoja edina obveznost, je najboljši in hkrati najslabši del vsega, saj si tam sam." 
fotografija robert balen

Diplomirana inženirka gradbeništva Maja Golubovič (35) iz Murske Sobote se je znašla med desetimi inženirkami iz celotne Slovenije, ki se potegujejo za naslov inženirka leta. Golubovičeva se je po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v domačem kraju, vpisala na soboško gimnazijo. »Pri petnajstih letih še nisem natančno vedela, kaj bi rada postala,« pojasni. Pozneje jo je poleg živali, zaradi katerih je razmišljala tudi o študiju veterine, zanimala predvsem tehnika na različnih področjih. Naposled je pristala na študiju gradbeništva v Ljubljani. Ljubezen do živali pa je ostala, danes jo izkazuje predvsem do svojih treh mačk in psa. Najbolj jo veseli delo na terenu, kjer preživi približno polovico delovnega časa. »Čeprav sem statik po izobrazbi, gre torej za konstrukcijsko smer gradbeništva, nikoli nisem delala na tem področju. Že od takrat, ko sem začela delati pri Pomgradu, delam na gradbiščih, najprej sem bila pomočnica vodje gradbišča, danes pa sem vodja gradbišča.« Želi si, da bi bila na terenu še več. »Iskanje rešitev in nove ideje, ki jih ob tem dobim, so najboljši del mojega poklica.«
Golubovičeva je trenutno vodja gradbišča na Švedskem, kjer Pomgrad gradi stanovanjski kompleks s 94 stanovanji. Že prej je sodelovala pri gradnji večjih objektov, kot so stanovanjska soseska na Brdu, poslovno-stanovanjski kompleks v Kopru in novi stavbi Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani. »Gre za poklic, v katerem ni nikoli dolgčas, ne glede na to, kako načrtuješ svoj dan, se lahko ta zaradi nepredvidenih dogodkov ob dveh popoldne postavi na glavo.«
Gre za stereotip, ampak še vedno prevladuje prepričanje, da je vodja gradbišča moški poklic.
»Drži, da je na tem položaju večina moških, sicer ne vem, zakaj, saj ne gre za fizično delo. Kar pa ne pomeni, da se temu izogibamo. Če vidim, da trije delavci nesejo neko stvar, jim priskočim na pomoč, če je treba.«
Pa je težko uveljaviti avtoriteto med večinoma moškimi delavci?
»Ne, čeprav to vsi mislijo, češ kako se lahko uveljaviš med moškimi. Na začetku mi je bilo celo lažje, ker sem ženska, saj od mene niso pričakovali predhodnega znanja, ko sem kot študentka prišla prvič v življenju na gradbišče. Od moških pa so to pričakovali v smislu – menda veš, kako se zmeša beton. Sama vedno vprašam, če česa ne vem. Ko recimo vidim, da delavec dela nekaj, česar ne poznam, se naučim. Na podlagi tvoje strokovnosti te spoštujejo. Ne smeš pa se pretvarjati, da veš več od kogar koli na gradbišču, če ni tako.«

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta