Evforija v Murski Soboti ne pojenja: Po prvem naslovu državnega prvaka za NK Mura o fuzbalu nonstop

Videl sem te na televiziji, si bil na Fazaneriji, je naš sogovornik na Trgu zmage ogovoril natakarja, člana navijaške skupine Black Gringos. "Seveda sem bil!" mu je odgovoril in pokazal na tatu na levi roki: "Glej, tukaj je pokal. Zdaj bo na drugi roki še tatu za lovoriko za državni naslov." Evforija v Murski Soboti ne pojenja, novi val gre pričakovati v začetku julija, ko bodo muraši prvič igrali kvalifikacije za ligo prvakov.

Zadnji vzpon nogometa v Murski Soboti, ki je vrhunec doživel minuli konec tedna z osvojitvijo prvega naslova državnih prvakov za Muro, se je začel pred skoraj šestimi leti. Današnji športni direktor in podpredsednik kluba ter lastnik gradbenega podjetja Dengrad Denis Rajbar se spominja, kako ga je Robert Kuzmič, trenutni predsednik kluba, povabil k sodelovanju. "V kraju Vidonci na Goričkem smo delali igrišče z umetno travo, Robert mi je rekel, če bi mu pomagal pri projektu Mura. Vedel sem, kaj se je v preteklosti tam dogajalo, zato sem rekel, da lahko, če ne bo zraven stare garniture." Kuzmič, izvršni direktor za prodajo pri Iskratelu, je bil pred tem v Rusiji in je dogajanje spremljal na daljavo. In prav iz Rusije je v klub povabil poslovnega partnerja Antona Hozjajnova, ki je v naslednjih letih aktivno sodeloval pri vzponu kluba in ob lokalnih podjetnikih vlagal v črno-bele.

"Mura prvak, zdaj lahko umrem"

"Na prvem treningu so bili Feri Cifer in šest članskih igralcev, enajst mladincev ter sedem kadetov," o prvih dneh v klubu, ko je bila Mura tretjeligaš, pove Rajbar. Vodstvo si je zastavilo petletni plan, vrniti so se želeli med elito, to jim je uspelo že po treh sezonah. Že prvo leto med prvoligaši se je Mura uvrstila tudi v Evropo, lani nato osvojila pokalno tekmovanje, prvič po letu 1995, v soboto pa je šestletna rast kluba dosegla najvišji nivo v zgodovini. "Mura je postala državni prvak, zdaj lahko umrem," je bila izjava enega od navijačev med nočnim slavjem s sobote na nedeljo, ko so Prekmurci "kanto" prvič pripeljali na Fazanerijo.

Rajbar je športni direktor postal, ker v klubu niso našli primerne zamenjave za Mitjo Möreca, pove gradbinec, Kuzmič je poleti leta 2018 na mestu predsednika zamenjal Borisa Cigüta, ekipa upravnega odbora se zadnja leta ni spreminjala. Prav leta 2018, ko se je Mura vrnila med prvoligaše, so Rajbar, Kuzmič in Hozjajnov ustanovili podjetje Nogometni menedžment Mura, d.o.o., preko katerega upravljajo klub.

Petindvajsetodstotni delež firme je v lasti društva NŠ Mura, preostanek v lasti trojice Rajbar, Kuzmič, Hozjajnov. Preko tega podjetja pa so plačani tudi igralci. "Nogomet je postal posel in brez takšnega načina delovanja ne gre, tudi v Sloveniji ne. Vsak, ki nekaj vloži, želi nekaj tudi nazaj, a pri nas je morda drugače, ker ne čakamo na to, da bomo dobili vložek nazaj. Je pa v Sloveniji problem, da nogometna infrastruktura ne pritegne investitorjev, zato se moramo znajti drugače. Povezujemo preko se posla in ne zgolj nogometa. Z ustanovitvijo tega društva smo se tudi zavarovali, ker smo v klub nekaj vložili," pojasni Rajbar.

Ob prevzemu vodenja kluba so novi ekipi knjigovodsko predstavili dolg v vrednosti 23 tisoč evrov. A bilo ga je več kot 150 tisoč evrov. Vodstvo se je pogovorilo z osebami, do katerih je imel klub dolg, zadeve so rešili, takrat je bilo tudi najtežje s pridobivanjem finančnih sredstev za klub. "Z napredovanjem in stabilnostjo so se vložki višali. Prva liga je prišla hitro in imeli smo srečo s prodajami in uvrstitvijo v Evropo, da smo postali finančno stabilni," razkriva Rajbar.

Pred meseci nam je prišlo na uho, da naj bi imeli ljudje v klubu ustni dogovor, da vsak zagotovi nekaj deset tisoč evrov od sponzorskih sredstev, a so se tem govoricam ljudje blizu kluba le nasmejali. Je pa vložek sponzorjev dejansko narasel, vsako leto pred začetkom sezone zato Mura priredi tudi poslovno konferenco, kjer predstavi sponzorje in k sodelovanju povabi nove.

Klub je zdaj stabilen, poudarjajo pri Muri, k temu je pripomogla tudi tretja zaporedna uvrstitev v Evropo. Da je klub na zdravih temeljih, govorijo številke, lansko leto so kljub koronakrizi in brez prihodkov od prodaje vstopnic črno-beli končali z dobičkom. "Preko sebe ne moremo in ne smemo. Vemo, kje je naša meja," poudarja Rajbar.

Od životarjenja do Evrope

V središču Murske Sobote smo se nekaj dni po slavju srečali s fotografom Alešem Cipotom in Simonom Horvatom, dvojec na spletni strani Mura skozi čas beleži zgodovino kluba. Cipot je bil prvič na Fazaneriji leta 1983. Od propada Mure leta 2005 je bil na skoraj vseh tekmah kluba, v tretji, drugi in prvi ligi, po ponovnem propadu pred skoraj desetletjem pa znova na tekmah vse od četrte lige do sobotnega naslova prvakov v Ljudskem vrtu. Od leta 2007 je fotograf na tekmah Mure.

Horvat je s klubom začel sodelovati leta 1998, da bi pomagal pri digitalizaciji, skrbel je za spletno stran in piar. Po drugem propadu Mure v samostojni Sloveniji se je za kratek čas umaknil, dokler s Cipotom nista zagnala projekta obuditve zgodovine kluba. "Želiva zbrati vso zgodovino kluba, pogovarjava se s starimi igralci, potomci nekdanjih igralcev, raziskujeva vse, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno. Nastal bo izdelek, ki bo klubu v ponos," razkriva Horvat.

Od propada Mure 05 do leta 2015 je NŠ Mura životarila v četrti in tretji ligi, se spominjata Horvat in Cipot, a pomembno je, da je se je obdržala, poudarjata. "Ni bilo denarja, ni bilo interesa, toda ljudje so se o nogometu pogovarjali," pove Horvat. Cipot ga dopolni: "O fuzbalu se v Soboti pogovarjamo nonstop." Upanje, da bi Mura bila v vrhu slovenskega nogometa, je bilo v Murski Soboti vedno manjše. "Utopično je bilo pričakovati ekipo, ki bi zadevo, ki se dvakrat ni končala dobro, peljali naprej, sploh pa domači ljudje, kar je vedno optimalna rešitev. Nismo niti upali več, da je to možno, a se je prav to zgodilo. Ne pa neki Italijani, Nizozemci ali Nigerijci, to se ne konča dobro," razmišlja Cipot.

Georg Suban je v začetku tisočletja obljubljal veliko in še več, vlagal denar, pripeljal celo Čira Blaževića, a je nogometni balon kmalu počil. Pred drugim povratkom Mure ta ni bila pripravljena na igranje v prvi ligi in preskakovanje razredov se ni končalo dobro. "Nikoli se ni delalo s takšnim zanosom, elanom in voljo, kot se dela zdaj. Vsaj tako se mi zdi," pravi Horvat. Podobno opažajo tudi nekateri drugi naši sogovorniki, a opozarjajo, da je trenutni ustroj Mure, kjer veliko bazira na entuziazmu, premalo izkušen in kadrovsko podhranjen za velike obremenitve v času igranja mednarodnih tekem.

Ni jih strah ponovitve črnega scenarija

Na vprašanje, ali ob tem vrhuncu v Murski Soboti obstaja strah, da bi se ponovila zgodba iz preteklosti, Horvat in Cipot jasno odgovorita: "Ne! Ni strahu. Klub raste postopoma, dela se konsistentno." Podobno razmišlja Smiljan Kuhar, uradni napovedovalec na tekmah Mure in novinar portala Sobotainfo: "Prejšnje zgodbe, ki so bile visoko zastavljene, so bile z danes na jutri in zato niso uspele, ker nikdar ne uspejo. Ko so prišli Kuzmič, Rajbar in ekipa, je bilo od začetka drugače. To so naši, delovni ljudje. Takoj so pokazali karte, povedali, kaj želijo in kakšen je petletni plan, niso se zaletavali, najprej so konsolidirali stvari."

Ljudje so z nogometom v Prekmurju zastrupljeni, poudarja Cipot, ki podrobno spremlja tudi Ženski nogometni klub Beltinci, ki serijsko osvaja državne naslove in je trd oreh tudi na mednarodnem prizorišču. V Prekmurju so še vedno žive tudi lige in turnirji malega nogometa, igra se ga v domala vseh vaseh v regiji, tudi zato je nogomet preko Mure tako priljubljen. "Imamo ogromno športov in športnikov, a nogomet je številka ena in privablja mase. Murska Sobota ima manj prebivalcev kot Pobrežje, Škofja Loka, Kamnik ali Domžale. Je pa treba poudariti, da je z Muro povezana celotna regija," pravi Cipot in razloži, da je leta 1924 NK Mura dobil ime po reki, šele leto za tem je bila ustanovljena tekstilna tovarna, predhodnica podjetja Mura.

"Nekoč so v podjetju Mura, v katerem je delalo več kot 5000 ljudi, zaposleni nekaj dni na leto delali zastonj, da je bil denar namenjen nogometnemu klubu Mura," navrže Cipot, ko debata nanese na manjšo gospodarsko moč Prekmurja, ki jo Prekmurci nadomestijo na drugačne načine. "Entuziazma, navijačev in talentiranih nogometašev na teko majhnem območju je bilo vedno dovolj. Kapitala pa vedno premalo. A kapital ne zmaga vedno ..." zaključi Cipot.