Po sedmih letih in 21 dneh se je Jurij Štravs, brat kapucin, poslovil od Kančevcev. Prvega septembra je začel opravljati dušnopastirsko delo v Celju. Čeprav je težko zapustil zdaj že domače Goričko, ki ga povezuje s srčnimi ljudmi pa tudi dobrim špricarjem, odločitev sprejema kot božjo voljo: "V Celju je en brat nekoliko zbolel, dva sta obnemogla, zato potrebujejo pomoč," Na predlog provincialnega ministra je bil imenovan za duhovnega pomočnika v Župniji Celje - Sveta Cecilija.
Vsaka premestitev prinese novo poglavje in priložnosti, a obenem pretrese ustaljeno življenje tako župnije kot samostana. Brat Jurij se veseli izzivov pa tudi razvijanja novih odnosov, a bo svoje Goričance močno pogrešal. In kako bodo šele oni njega. "Postali smo iskreni prijatelji, ki jim potožiš o svojih zadregah, jih povprašaš za nasvet in se z njimi veseliš v lepih trenutkih življenja," nam je dejala ena izmed župljank. Kančevsko obdobje je Štravs minulo nedeljo sklenil z bogoslužjem: "Nisem vedel, kako bo šlo, lahko bi se zgodilo, da bi vso mašo prejokal, a se hvala Bogu to ni zgodilo." Ob slovesu so obujali spomine in potočili kakšno solzo. "Bilo je veliko več ljudi kot običajno. Res sem hvaležen vsem, ki so prišli. Bil je lep dogodek, prežet s čustvi. Tudi sam sem bil na robu solza, a sem faranom moral dati korajžo. Gorički narod zna pokazati solze in to je neizmerna veličina."
Bratu Juriju bo prekmurska izkušnja ostala v lepem spominu. "Vsako srečanje z župljani je bilo čudovito, tako polno. Vsak je odtisnil svoj pečat. Z mano so delili svoje zgodbe, skrbi, misli in veselje. Nekaj resnično dragocenega in zanimivega. Vzljubil sem te kraje. To tihoto, mir in naravo. Res izjemno. Tudi naš dom duhovnosti, čeprav malo nenavaden, je lep."
Prekmurje ima svoje bisere, a prav posebej mu je pod kožo zlezla rotunda v Selu. "Tam poleg, na tistem pokopališču, želim biti pokopan." Štravs se dotakne tudi bratov redovnikov, s katerimi je živel v skupnosti. "Smo pravi kalibri, imamo se radi in skušamo sprejemati drug drugega." Včasih so drug drugega tudi užalili, prihajalo je do napetosti, a tako je, pove Štravs, v vsaki družini. "Skupnost je kraj odpuščanja in praznovanja. Na poseben način nas zaznamuje, da skupaj molimo, zajtrkujemo in kosimo, kar je v današnjem hitrem tempu velik privilegij. Veliko družin si tega ne more privoščiti," doda.
Gorenjec po rodu se na vprašanje, kakšni smo Goričanci, le nasmehne. "Znate 'trücati'. Joj, tukaj sem pridobil kar nekaj kilogramov," šaljivo prizna. Sicer hitrost življenja pljuska tudi na goričke bregove, a si domačini še znajo vzeti čas, se poveseliti. "Nekoč so mi namignili, da Goričanci ne sprejmejo vsakogar. A mene so. In to srčno. Upam, da bo to uspelo tudi mojemu nasledniku." Seveda pa tako kot ljudi moraš sprejeti tudi njihovo kulinariko. "Špricar je postal moj pravi prijatelj," v šali doda, "langaš in dödoli so odlični. Način, kako servirate šunko, pa fascinanten. In navada, da dobiš 'bilico', ko prvič prideš k hiši, me je prvič res presenetila. Zdaj jajca delim že sam," z nasmehom našteva. V sedmih letih v Prekmurju je kar prevzel tudi narečje, a včasih so ga izrazi povsem zbegali. "Prišla je ženska in vprašala, ali imam kakšen 'motvoz', niti sanjalo se mi ni, kaj išče. Na koncu sva le ugotovila, da želi vrv."
Župnik priznava, da je bilo doživetij toliko, kot je bilo pogovorov, druženj in svetih dogodkov, za kar je hvaležen. Tudi obiski na covidnem oddelku v murskosoboški bolnišnici so bili nekaj posebnega, vsak dogodek ga je zaznamoval in mu pustil pomemben pečat. Želi si, še pove za konec, da ohranjamo tisto, kar so nam podarili naši dedi - plemenitost srca. "Rastimo skupaj v spoštovanju in plemenitosti! Hvala vam, Goričanci, da ste me tako lepo sprejeli in za vse trenutke, ki smo jih skupaj preživeli. Želim mladim, da bi bili ponosni na svoje kraje in da bi jih tudi ohranjali. Nad Pomurce kličem obilje božjega blagoslova."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
