Med nekaj več kot 7500 živimi okostnjaki je bilo tudi nekaj preživelih prekmurskih Judov. Tistih živih prič genocida, ki so ostale po množičnih deportacijah leta 1944 od nekdanje cvetoče judovske skupnosti v pokrajini ob Muri. Preživeli so po vojni predstavljali ostanek ostankov, ki se je po odhodu mnogih v novo judovsko državo Izrael po letu 1948 in v ZDA skrčil samo še na peščico. Iz leta v leto jih je manj, a kljub vsemu so pripomogli, da se je na Jude v deželi štorkelj ohranil zgodovinski spomin. Potem ko so bili dolga desetletja po vojni pozabljeni in odrinjeni na rob spomina, so se zdaj v njega (do)končno vrnili.
A posledic povojnega odnosa oblasti do ostankov judovstva v Prekmurju ni mogoče popraviti. Še danes je nerazumljivo, zakaj je oblast dovolila, da so porušili nekdanjo sinagogo v Murski Soboti, na katero je med meščani ohranjen pozitiven spomin, njeno rušenje leta 1954 pa so doživljali kot nerazumno potezo političnih oblasti in celo spomeniškovarstvene stroke. Očitno je novodobne komunistične oblastnike motilo že to, da v mestu stoji judovski verski objekt, ki nikomur ne služi, saj judovskih vernikov praktično ni bilo več in s tem tudi ne ljudi, ki bi objekt vzdrževali. Lendavske sinagoge sicer niso porušili, so pa jo nacionalizirali in spremenili v trgovsko skladišče. Medtem ko so uničili judovsko pokopališče v Murski Soboti, se je pokopališče v Dolgi vasi pri Lendavi kot osrednji preostanek tovrstne judovske dediščine na Slovenskem ohranilo, toda vse do slovenske osamosvojitve 1990. ni bilo deležno primerne pozornosti ne lokalnih in še manj državnih oblasti. Nerazumljivo je tudi dopuščanje lokalnih oblasti v samostojni slovenski državi, da so porušili zgradbo nekdanje judovske šole v Lendavi. Vse to govori o odnosu socialistične družbe in države do ostanka ostankov nekdanjega judovskega življa v Prekmurju ter na Slovenskem nasploh.
Judovska skupnost v Prekmurju je doživljala podobno usodo kot druge skupnosti v povojni Evropi. Za Jude je bila še posebno bridka vrnitev v prazne, izropane in zapuščene domove.
Omenjena dogajanja se aktualizirajo tudi zaradi nerešenih vprašanj v zvezi z vračanjem odvzetega oziroma zaplenjenega judovskega premoženja po letu 1945. To je poglavje, ki bi ga bilo treba temeljito in celovito raziskati, še zlasti ker je šlo pri odvzemu za izrazito ideološko-razredni pristop. Judje so bili po vojni pravzaprav razlaščeni že drugič, saj so jim prvič premoženje zaplenile nacistične okupacijske oblasti ob množičnih deportacijah leta 1944, deloma pa so jim ga ob začetku okupacije aprila 1941 pokradli tudi domačini. Povojna oblast je judovsko premoženje zaplenila zelo na hitro. V lokalnem okolju pokrajine ob Muri temu ni nihče nasprotoval, sploh ker so najprej nacionalizirali premoženje Judov, ki so umrli ali bili ubiti v taboriščih. Socialno šibko prebivalstvo je te ukrepe celo pozdravilo in jim je bil ta radikalni ideološko-razredni ukrep oblasti po volji, saj so odvzeli premoženje nekdanjim bogatim someščanom oziroma sovaščanom. Judovska skupnost v Prekmurju je torej doživljala podobno usodo kot druge skupnosti v povojni Evropi. Za Jude je bila še posebno bridka vrnitev v prazne, izropane in zapuščene domove. Zato lahko tudi Prekmurje prištejemo k tistim delom povojne Evrope, v katerih je bila uničena edinstvena kultura in identiteta, ki je nastajala v več stoletjih, kot je v knjigi Podivjana celina zapisal Keith Lowe. Zaradi majhnosti judovske skupnosti v Prekmurju so bile te posledice zanjo toliko večje in usodnejše.
Dan spomina na holokavst je zato priložnost, da se spomnimo tudi teh dogodkov, ki nam niso in ne morejo biti v čast. A zgodovina se ne da spremeniti; kar je bilo, je pač bilo. Žal!
