Novi Evangeličanski koledar o verskih in človeških temah

Že 69. leto zapored je izšel Evangeličanski koledar, letna publikacija, ki jo izdaja Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi na Slovenskem. Eno najstarejših tovrstnih publikacij prebirajo malodane vsi slovenski evangeličani tako doma kot v tujini. Dejansko pa ima še daljšo tradicijo, saj je prvi evangeličanski koledar Luther kalendari izšel pred sto leti, ob jubileju pa so izdali njegov faksimile. Obe publikaciji in mesečnik Evangeličanski list, ki izhaja od leta 1971, so predstavili častni škof Geza Erniša, Klaudija Sedar, Zavod Primoža Trubarja in umetnostni zgodovinar Franc Obal.

V prvem delu Evangeličanskega koledarja za leto 2021 so biblična in mesečna vodila, meditacije duhovnikov in duhovnic, ki razmišljajo o pomenu vere, praznikih, o občih in krščanskih vrednotah in tudi človekovih vsakdanjih vprašanjih. Sledijo pregled pomembnih dogodkov po cerkvenih občinah, kronika dogajanja ter poročila društev in organizacij, ki delujejo v okviru Cerkve. V drugem delu so strokovni in poljudni članki ter nekaj zgodb in pesmi v slovenskem in madžarskem jeziku.

Prekmursko in knjižno

Poseben poudarek je posvečen novi Evangeličanski pesmarici, izdani konec leta 2019, v kateri je zbranih 557 pesmi, ki so nastajale več stoletij, 300 jih je v prekmurskem jeziku, 257 pa v slovenskem knjižnem. Do izdaje nove sta bili na Slovenskem v uporabi dve pesmarici, prevod Kardoševe pesmarice, ki jo je leta 1963 pripravil Leopold Hari, druga v prekmurščini pa je nastala leta 1970, pripravili pa so jo duhovniki pod vodstvom Adama Lutharja. Podrobneje je prekmurske evangeličanske pesmarice predstavila Klaudija Sedar. Pesmi so za evangeličane velikega pomena, saj je že Martin Luter zapisal, da ljubi glasbo, ker je božji dar in razveseli dušo.

Kozma Ahačič spomni na Adama Bohoriča in prvo slovensko slovnico Proste zimske urice iz leta 1584. Zanjo pravi, da je genialno delo, na katero smo lahko Slovenci izredno ponosni, in je hkrati zelo zanimivo branje. Marko Kerševan piše o študentih s Kranjskega na Univerzi v Tübingenu, Sedarjeva pa nam osvetli lik protestantskega predikanta Petra Kupljenika, nepopravljivega heretika, ki so ga sežgali na grmadi v Rimu. Vlogi Katharine von Bora, Lutrove žene, in vlogi žensk v reformaciji se je posvetila Simona Filip Prosič, Evgen Balažic pa apostolu Pavlu, ki je prišel v Atene kot oznanjevalec novega učenja. Svoj zadnji članek je oddala dolgoletna sodelavka Evangeličanskega lista in Evangeličanskega koledarja, nedavno umrla Cvetka Hedžet Toth, ki je pisala o etičnem relativizmu ter trdnosti in obstojnosti vrednot.

Za naslovnico Evangeličanskega lista, na kateri je drevo, simbol trdnosti in kljubovalnosti, je, kot že desetletja do zdaj, poskrbel akademski slikar Nikolaj Beer. Bujno razraščeno drevo z lepo krošnjo je močna prispodoba, da je Evangeličanska cerkev živa, da raste in rodi nove sadove, je izbiro utemeljil Franc Obal.

Luther kalendari 1920

Dolgo je tlela ideja, da bi tudi prekmurski evangeličani, podobno kot katoličani, imeli letni koledar v svojem maternem jeziku. To se je uresničilo kmalu po priključitvi Prekmurja matici, je povedala Klaudija Sedar, ki je napisala spremno študijo in predstavila družbeno-verske okoliščine tistega časa, spremni besedi pa sta prispevala še škof Leon Novak in častni škof Geza Erniša. Zamisel o koledarju, ki nadaljuje tradicijo prvih evangeličanskih knjižnih tiskov, je uresničil soboški duhovnik in senior Štefan Kovač in v Murski Soboti za slovenski evangeličanski narod izdal Luther kalendari na prestopno leto 1920. Dobili smo ga pozno, je tedaj v lepi prekmurščini zapisal urednik, saj da je evangeličanov malo, tiskanje pa drago in tvegano.

Natisnili so ga na 32 straneh, pisan je bil v prekmurščini v prekmurskem črkopisu. Na videz skromna in minimalistična izdaja, a bogata po svoji vsebini in sporočilu, predvsem pa je z izbranostjo vsebin v duhu protestantske tradicije in Lutrovega nauka, je dejala Sedarjeva. Poleg koledarja so po prekmursko zapisana poimenovanja mesecev, ki so drugačna od osrednjeslovenskih, v nadaljevanju pa je nekaj zanimivih in zgodovinsko pomembnih člankov. Zapis o Janošu Kardošu, ki se ga spominjajo ob 400. obletnici začetka reformacije, o delovanju Cerkve in življenjski poti Martina Lutra.

Luther kalendari je bil prvi periodični tisk prekmurskih evangeličanov. Naslednja številka je izšla šele leta 1923 in je izhajal do leta 1942, potem je prenehal izhajati, dokler ga ni leta 1952 obudil Leopold Hari, od leta 1996 ga ureja Geza Erniša. Je edini primer prekmurske publicistike s tako dolgo tradicijo, ki je z leti postajal vsebinsko vse bogatejši. Ni načenjal le verskovzgojnih vprašanj, temveč tudi jezikovna in kulturna, in to v duhu ekumenizma, sklene Sedarjeva.