Zgodbe znamenite murskosoboške grofovske rodbine Szapary

O slovitih soboških grofih Szaparyjih je veliko znanega, še vedno pa odkrivajo nove podrobnosti iz njihovega življenja. Peter Szapary je bil tisti, ki je odkupil grad, od takrat so bili njegovi potomci poltretje stoletje lastniki soboškega gradu. Gradu niso imeli le v lasti, ampak so tu tudi živeli in v tem okolju pustili neizbrisen pečat.
Čeprav so morali grad leta 1934 (premoženje pa še prej) prodati, se še danes govori o Szaparyjevem gradu. Žal se v gradu ni ohranilo veliko predmetov, ki bi pričali o razgibanem življenju grajske gospoščine, nekaj pa jih je vendarle ostalo. S pomočjo teh in zgodb, ki so se ohranile, njihovo zgodbo in zgodbo gradu predstavljajo kot del stalne zbirke v Pomurskem muzeju Murska Sobota. V zadnjem obdobju so prišli do nekaj novih spoznanj in odkritij, te je na predavanju predstavila umetnostna zgodovinarka Tamara Andrejek.
V soboškem muzeju je na ogled nekaj originalnih predmetov, ki jih je družina Szapary uporabljala v vsakdanjem življenju. Posamezni kosi pohištva, klubske mizice, portreti in slike, tudi slavnostni meč, ki je v grbu Szaparyjev, fotografije, porcelan, posoda, jedilni pribor ter drugi dragoceni predmeti. Med drugim so na ogled tudi štiri slonje noge, ki jih je odkupil Geza Hartner, v muzejsko zbirko pa so prišle leta 1955 kot dar Pomurskega muzejskega društva.

Rodbina Szapary

Plemiška rodbina, ki prihaja iz mesta Szapar na Madžarskem, je imela soboški grad v lasti skoraj 250 let. Tako so od konca 17. stoletja, ko je baron Peter I. Szapary kupil grad z mestom Murska Sobota in še 39 okoliškimi kraji, tukaj bivali njegovi nasledniki. Leta 1722 pa sta njegova sinova Peter ml. in Nikolaj od kralja Karla III. prejela grofovski naslov, ta se je potem prenašal na moške potomce.
Szaparyji soboškega gradu niso le posedovali, ampak so v njem tudi bivali. Tu so se rojevali njihovi otroci in grofje so bili zelo zaželeni botri otrokom tukajšnjega prebivalstva. Čeprav je njihova družinska grobnica v Sorokujfaluju na Madžarskem, pa je šest članov družine pokopanih na soboškem pokopališču.
Pripadniki družine Szapary so zasedali visoke državniške, politične in akademske funkcije, med drugim so bili guvernerji Reke, veleposlaniki, ministrski predsednik Madžarske, vodja znanstvene akademije, sploh pa so bili veliki meceni kulture in znanosti ter zbiralci umetnin. Da so cenili umetnost in lepo, lahko vidimo tudi v Modrem salonu v soboškem gradu, ki je bil v času zadnjega soboškega grofa Ladislava razkošno opremljen s historičnim pohištvom in umetninami. Žal pa so podobe soban iz tistega časa in tudi njihovega zimskega vrta s številnimi rastlinami ohranjene le na redkih fotografijah. Večino fotografij je v 30. letih posnel umetnostni zgodovinar France Stele.
Že nekaj več podatkov je ohranjenih o grofu Antalu Szaparyju (1802-1883), ki je v gradu domoval v 19. stoletju. Obstaja tudi zapis iz leta 1849, kaj vse je posedoval Antal. Ta se je, kot pravi Andrejkova, takrat obrnil proti cesarju, zato so mu zasegli posest in naredili popis njegovega imetja, ko si je premislil, so mu lastnino vrnili.

Grajsko poslopje

Poslopje gradu, ki stoji sredi grajskega parka, kaže v svoji zasnovi podobo renesančnega dvorca s štirimi vogalnimi stolpi, ki so povezani s trakti. Iz 16. stoletja izvirajo ohranjeni kamniti okenski okvirji, niše in lok severnega portala.
Sedanja podoba gradu pa je izraz gradbenih posegov v 18. stoletju, ko so Szaparyji grad spremenili v razkošen podeželski dom. Dvoriščne trakte so obzidali z arkadami, uredili severno baročno pročelje, dozidali grajsko kapelo in naročili iluzionistično poslikavo salona v prvem nadstropju.
Veličasten vtis tega reprezentančnega salona dajejo kosi originalne opreme in rokokojska peč, ki so ostali po dražbi. To keramično peč, ki datira v obdobje od konca 18. do prve tretjine 19. stoletja, so nedavno prenovili. Najlepši baročni element soboškega gradu pa je, se strinjajo strokovnjaki, z bogato ornamentiko okrašen kamniti portal vzhodnega trakta z balkonom, ki ga podpirata skulpturi atlantov.