Živa Červek: Ko nimaš vsega, najdeš najboljše rešitve

Za svoje magistrsko delo Razvoj kolekcije oblačil in tekstilne instalacije Ajdek po spominih iz otroštva je Živa Červek, ki je magistrirala na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, prejela študentsko Prešernovo nagrado. V svojem delu je prikazala celovit ustvarjalni proces, od začetnega navdiha do končne zasnove modne kolekcije oblačil in dodatkov, kot preplet eksperimentalnih in pret-a-porter načel, kar je nadgradila s prostorsko tekstilno instalacijo. V procesu oblikovanja instalacije je raziskovala psihološke in filozofske poglede na spomine iz otroštva, kako ti zaznamujejo in oblikujejo vsakega posameznika, in pri tem izhajala iz lastne izkušnje. Pri ustvarjanju modne kolekcije pa jo je navdihnil tudi osrednji ženski lik iz filma Šund režiserja Quentina Tarantina. "Gre za teme in vprašanja, s katerimi sem se ukvarjala že od drugega letnika študija in pri tem razmišljala, kako kolekcijo tekstilij nadgraditi v umetniško instalacijo in zaokrožiti z modno kolekcijo. Da sem lahko povezala modno oblikovanje, tekstilno oblikovanje in instalacijo, sem poleg mentorice Marije Jenko imela še somentorja Petjo Zorec in Dušana Kirbiša. Pomembno mi je, da sem lahko v delo vključila svoje znanje z vseh področij in da so mi bili mentorji na voljo in pripravljeni sodelovati, tako sem lahko ob njihovi pomoči smiselno povezala ta tri precej različna področja," razloži Červekova.

Iz sto spominov nastalo dvanajst tekstilij

"Moja osnovna ideja je bila sentimentalna in me je popeljala v otroštvo, pri tem sem raziskovala svoje fotografije in odkrivala tisto, kar me najbolj povezuje z otroštvom," pripoveduje Živa Červek in doda, da je želela izdelati tekstilije, ki bi bile odsev njenega otroštva. "Tisto, kar me spominja na prva leta življenja, pa naj gre za dotik, vizualni spomin, babičine prtičke ali razglednico, ki mi jo je nekdo, ki mi je ljub, poslal." Izbrala je 100 spominov, iz tega pa je nastalo dvanajst tekstilij, ki ponazarjajo to, kar ji veliko pomeni, in ji vzbujajo občutke, ki jih povezuje z otroštvom. V drugi fazi je iz teh tekstilij naredila instalacije, z njihovo pomočjo, kot pravi, raziskala odnose, ki jih je imela ali jih še ima, z družino, bližnjimi, obdelala je tudi svojo odločitev za izbran študij in vpliv očeta, ki je akademski slikar (Sandi Červek) in s katerim jo povezuje tudi umetnost. Ta druga faza je zasnovana v treh sklopih oziroma treh sobah, prva je otroštvo, druga odraščanje in tretja sedanjost, v njih pa je prepletla prej omenjenih dvanajst tekstilij.

Iskreno spregovorila o otroštvu

Sočasno z instalacijami sta nastali modna kolekcija in, kar jo zelo veseli, tudi modna revija, pri tem so nekateri kosi eksperimentalni, nekaj pa jih je mogoče nositi. V to zgodbo je vpletla tudi Tarantinov film Šund. Na vprašanje, zakaj ravno ta film, odgovori, da ne ve natanko. "Morda mi je bila blizu podoba osrednjega ženskega lika Mie, ki je precej konfuzna, kaotična, kakršna znam biti tudi sama. Po drugi strani pa film nima povezave z mojim otroštvom in je čisto nasprotje. Zato ne vem, kaj je bilo tisto, kar me je tako inspiriralo, da sem ga vključila v svoje delo."

Živa še pove, da je to delo rezultat večletnega dela in uspešnega sodelovanja z več mentorji ter da je ob njihovi pomoči in uspešnem sodelovanju vseh lahko nastala kompleksna naloga. "Je tudi delo, v katerem sem izhajala iz sebe in iskreno spregovorila o svojem otroštvu." O njenem delu je umetnostni zgodovinar Janez Balažic zapisal, da osupljivo iskreno išče, kot tisto edinstveno, nepotvorjeno, najgloblje vpisano v človeka, čarobne otroške spomine, ki v osebni zgodbi ne morejo biti drugo kot največja dragocenost.

Velik pomen trajnosti

Moda je danes izjemno minljiv in izmuzljiv pojem, Živa pa v svojih delih dokazuje ravno nasprotno. "Zadovoljna sem, da sem, poleg tega, da sem modo povezala z umetnostjo, dala velik pomen trajnosti. Trajnost, ki pridobiva pomen, mi je že od nekdaj blizu. V času študija se je od projektov, ki smo jih delali, nabralo veliko različnih materialov in ostankov. Svoje naloge sem vedno delala tako, da sem uporabila vsaj polovico tega, kar sem že imela. Trudim se, da vse, kar imam, recikliram, uporabim ali ponovno uporabim. Pravzaprav mi je izziv, da delam iz tega, kar že imam, ne pa, da bi za vsak projekt vse kupila na novo. Zgodi se, da imaš česa premalo, da ti zmanjka česa."

Zdaj jo, se nasmehne, že poznajo po tem, da zna kaj narediti iz tega, kar ima. "Vedno ne uspe, ampak naredim vse, da nekako izpeljem, in pogosto se ravno takrat, ko nimaš vsega v izobilju, najdejo zelo dobre rešitve. Stremim k temu, da se z materiali, ki jih imamo na razpolago, dela premišljeno in preudarno, da ne škodimo, to je bilo vodilo tudi pri moji nalogi." Živa je za svoja dela že v času študija prejela več študentskih nagrad.

Za študij tekstila se je odločila že v času, ko v pokrajini, kjer smo imeli znamenito in vodilno tekstilno tovarno, od nje ni ostalo nič več. "Še ko sem šla študirat, je Mura delala in sem razmišljala, da se vrnem. Žal to ni več mogoče." Prakso je opravljala tudi v Londonu in New Yorku ter pridobivala dragocene izkušnje, po kratkem bivanju v rojstni Murski Soboti pa je spet odletela na drug konec sveta, v Kanado, da bi še naprej izpopolnjevala svoje znanje.