Če je bila druga polovica 20. stoletja obdobje filmskih nadaljevanj, potem je obdobje zgodnjega 21. stoletja v ravno tolikšni meri postalo čas preddelov in širjenja franšiz v razne pripovedne smeri. Po prelomu stoletja so nam filmi pokazali, kako je Anakin Skywalker postal Darth Vader, kako je Bruce Wayne postal Batman, kako je Arthur Fleck postal Joker ali celo, kako sta se spoznala Harry in Lloyd iz Butca in butca.
Film Tiho mesto iz leta 2018, ki je potihoma in kar nekoliko nepričakovano prerasel v polnovredno franšizo, je bil zelo primerna izbira za predzgodbo. Finančno izredno uspešni celovečerec Johna Krasinskija se je namreč takrat začel in medias res in nas je, ne da bi podal ozadje zgodbe, vrgel v vsakdan družine, ki mora ostati tiho, da je ne bi opazila hitra in krvoločna vesoljska bitja. Drugi film iz leta 2020 je sicer v uvodu prikazal dejansko invazijo vesoljcev, vendar pa je še vedno pustil prostor za polnovredni film o prvih dneh po tem, ko so ljudje dobili izbiro, ali umreti ali ostati tiho.
Tretji film s podnaslovom Prvi dan zapolnjuje to praznino. Zdaj nismo več na sledi družini Abbott, temveč se selimo v središče New Yorka, kjer svoje življenje - bolj za silo kot zares - živi Samira (Lupita Nyong'o). Problem je namreč v tem, da mladenka preživlja zadnje dneve svojega življenja, ker ima raka v zadnjem stadiju. Nekoliko ironično ji prav invazija vesoljcev da nekaj vsaj začasne motivacije za življenje. Pred smrtjo bi namreč rada zaužila kos svoje najljubše pice in po možnosti poskrbela še za svojega mačka, ki je prav tako polnovreden lik v tem filmu.
Film se raje zanaša na klišeje tako lastne franšize kot žanrskega filma nasploh
Tiho mesto: Prvi dan se zaradi umeščenosti med newyorške nebotičnike hitro ponudi kot metafora terorističnega napada 11. septembra 2001, kakršnih je bilo v žanrskih vodah že kar nekaj. Prisilna tišina, s katero se morajo soočiti ljudje, je analoška vsakemu totalitarističnemu terorju in je, kot nam je pokazal že prvi film, vedno tudi zgolj začasna. Film režiserja Michaela Sarnoskija bi lahko v tem slogu zlahka privzel bombastično, bolj patriotistično obliko kakšnega Dneva neodvisnosti (Independence Day, 1996), pa vendar gre v slogu dosedanjih dveh filmov znova bolj v smer medosebne drame in medčloveških odnosov. Izziv je tukaj ta, kaj pravzaprav pokazati po prizorih, ko se vesoljska bitja ustalijo med ljudmi na Zemlji. Tiho mesto: Prvi dan je od tu naprej bolj ali manj ponovitev prvih dveh filmov - veliko situacijskega horrorja, nenadnih skokov vesoljcev v kamero in predvsem solza, ki jih pretočijo protagonisti. Največje razočaranje filma je ta, da pripovedi razen uvedbe novih likov in premika na drugo lokacijo v ničemer ne razširi ali razvije, temveč se zadovolji zgolj s ponavljanjem tistega, kar sta kazala že prva filma franšize.
Tiho mesto: Prvi dan je produkcijsko in vizualno dovršen film na najvišjem nivoju, pa vendar pripovedno šibek in se raje zanaša na klišeje tako lastne franšize kot postapokaliptičnega, znanstvenofantastičnega in horror žanra nasploh. Drugače rečeno: gre za povsem povprečen komercialni žanrski film. Če je franšiza Tiho mesto v prvih dveh filmih zaradi sodelovanja Johna Krasinskega še imela pridih avtorskega dotika, potem je s tretjim filmom že zdrsnila v povprečje multipleksovske ponudbe.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
