Denis Bende Živčec
Tivolski hrošč puščavnik in evropska gomoljčica sta stala in obstala in se lahko zdaj v miru razmnožujeta naprej, Slovenci pa smo v Stanežičah doživeli enega najbolj frajerskih koncertov. Trideset let Magnificove kariere. Razpravljati o kvalitetah enega najbolj originalnih in mednarodno uveljavljenih slovenskih glasbenikov je nesmiselno. Nekaj počne zelo prav. Vedno provokativen, vedno samosvoj, vedno tako zelo na strani marginalcev, da se iz protesta proti obči družbeni neumnosti in nestrpnosti vsake toliko kar sam postavi v vlogo zasmehovanega. Od čefurjev do pedrov. Vedno z jajci.
A ob številnih hitih ekscentrične kariere moj najljubši trenutek Magnificovega koncerta ni bila Hir aj kam hir aj go ali Pastirče mlado, temveč nastop, ki me je vrnil v polpretekle čase, ko se je nenadoma zdelo, da ima Slovenija potencial postati Pariz. Ali Amsterdam. Ali vsaj travestitski klub na Kanarcih. Na oder v Stanežičah so se v originalni zasedbi vrnile Sestre. Marlenna, Dafne in Emperatrizz. Nastop, ki je bil kot ganljivo potovanje s časovnim strojem in je tiste z nekaj zgodovinskega spomina spomnil na prelom tisočletja, ko za nebinarnost ni še nihče slišal, edini "ded v kikli" pa je bila Salome, a smo jo nekako tolerirali, ker je smešno imitirala Heleno Blagne.
Postmilenijski generaciji, ki odrašča ob instagramovskih tutorialih moškega ličenja in netflixovskih serijah, v katerih je gejevskega seksa vsaj toliko, kot je reklam med Masterchefom, se Sestre danes morda ne zdijo nič posebej dramatičnega, za tiste z nekaj patine pa so Sestre, kako ironično, simbol zdravega človeškega razuma. Sestre so mnogo več kot srednjeletni dedci z mega natupiranimi lasuljami.
Na verjetno najbolj razvpiti Emi 2002 - da, takrat smo še imeli denar in voljo za evrovizijske predizbore - so po maratonskem in sesutem glasovanju premagale razjokano Karmen Stavec in se uvrstile na Pesem Evrovizije v Talinu. Država kozolcev, kiblflajša in citer je tako čisto zares bila pred dejstvom, da se Evropi predstavi s tremi tipi, oblečenimi v stevardese, in komadom o ljubezni. Prišle so iz ničesar, le redki so jih od prej poznali pod imenom Štrumpant'l sisters, pod katerim so nastopale v Tiffanyju na Metelkovi in v K4. Čez noč so postale močno naličen mednarodni obraz Slovenije, posttranzicijske, eks socialistične države, ki je bila prijetno vznemirjena in ogorčena hkrati. Zadrega na polno. Vsega je bila itak kriva Miša Molk, o primernosti njihovega nastopa je takrat - oh, kako butasto - razpravljal celo državni zbor. 28. februarja 2002 je svet RTV Slovenija razpravljal o predlogu takratnega generalnega direktorja RTV Slovenija Aleksa Štakula, naj razveljavi glasovanje za Emo, vendar je odločil, da svet nima teh pristojnosti. O zmagovalcu so takrat odločali televoting, strokovna žirija in žirija razvedrilnega programa TV Slovenija. Slednji sta največ točk namenili Sestram, po rezultatih televotinga pa je vodila Karmen Stavec s pesmijo Še in še. Škandal z Emo je nastal ravno zaradi televotinga, kjer se je izkazalo, da je glasovanje po telefonih trajalo tri minute dlje, kot je bilo z oznakami na televizijskem ekranu določeno med oddajo.
Marlenna (Tomaž Mihelič), Daphne (Srečko Blas) in Emperatrizz (Damjan Levec) se valu homofobije, transfobije in obče nestrpnosti niso pustile motiti. Ustvarile so ikonično koreografijo in v Nočnih šepetanjih z Ano Žvorc na Radiu Net FM kramljale o masturbaciji. "Liberation masturbation," bi rekel Magnifico.
Magnificovo skladbo Samo ljubezen (besedilo je napisala njegova žena Barbara Pešut), ki je medtem postala zimzelenček in del železnega repertoarja maturantskih plesov in četvork, so posnele v več jezikih in za talinski oder pripravile živordeče obleke Uroša Belantiča in Mete Podkrajšek, prešite s tisočerimi kristalčki Swarovsky. Slovenija še nikoli ni bila bolj glamurozna. In bolj dragqueenovska. Bližje kot je bila Evrovizija, večje je bilo zanimanje za slovenske rajske ptice. V Talinu se je vse vrtelo okoli njih, oddelale so več kot 200 intervjujev, bile rekordno fotografirane, suvereno so celo zagrozile s tem, da ne bodo nastopile, saj jim niso bili všeč rožnati srčki v ozadju. Bi se kak slovenski predstavnik danes upal tako odločno upreti zvezi EBU?
Zaradi opaznosti in nalezljivega komada so mnogi tuji poznavalci Sestram takrat napovedovali celo zmago, kar je iz Sester v domovini naredilo superzvezde. Ker ima Slovenec zmage pač še raje od homofobije. 25. maja, na dan nekdanjega jugoslovanskega dneva mladosti, so nato Sestre v Talinu zbrale 33 točk in zasedle 13 mesto. 5 točk so nam, med drugim, podarili Francozi, 8 Hrvati, 7 Španci in 6 Britanci. Države, ki so v kasnejših letih na Slovenijo pogosto pozabile. Slovenijo je v tistem času zajela evrovizijska evforija, Evrovizijo (takrat samo še v enem večeru) so prenašali v različnih slovenskih klubih, kjer je za Sestre pesti stiskalo na tisoče ljudi.
To, da z zmago na koncu ni bilo nič, niti ni tako zelo pomembno. Pomembno je to, da so Sestre to naredile, še preden so svoje travestite, transvestite in nebinarce v ta cirkus poslale še druge države. S tem je sončna stran Alp vsaj za hip dala vtis strpne države novega tisočletja, četudi o porokah in sorodnih pravicah pripadniki skupnosti LGBTQIA+ v njej še niti sanjati niso mogli, edina sprejemljiva oblika travestije pa so bili fajhtni, kosmati, našemljeni možakarji na abrahamih. In neustrašna Salome.
Sestre so vsem, ki so na prelomu tisočletja čutili, da so drugačni, vlile pogum in upanje, da jih večinsko prebivalstvo zato, ker so takšni, kot so se rodili, ne bo linčalo. Zdelo se je, da so Sestre v bleščečih petkah lastnoročno državo iz srednjega veka potegnile v novo tisočletje. Kako noro in pogumno dejanje. Glede na to, da smo tudi leta 2024 lahko prebrali na tisoče žaljivk na račun nebinarnega švicarskega Nema, da o javnem bruhanju nestrpnosti po odprtju pariške olimpijade sploh ne govorimo. Glede na to, da nekateri v dopustniškem poljubljanju Ralfa Schumacherja z novim tipom na zasebni (!) jahti vidijo "ogabno in nepotrebno javno izpostavljanje". Glede na to, da so družbena omrežja še vedno polna žaljivk in celo pozivov k streljanju, ki pa jih upravitelji omrežij in mediji očitno ne ocenjujejo kot dovolj žaljive in grozeče, da bi jih odstranili. Zato je bil nastop Sester (končno spet v originalni zasedbi) na Magnificovem koncertu mnogo več kot le zabaven šovprogram. Zato je, kot je rekel Magnifico, ta večer resnično zmagala ljubezen. Pa čeprav samo za hip.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
