Po nekaj neuspešnih poskusih nam je vendarle uspelo stopiti v stik s šimpanzinjo, ki jo je med nedavnim obiskom afriške celine posvojila Urška Klakočar Zupančič. Kot je znano, je predsednica državnega zbora z ugandskim ministrom za turizem Bahindukom Mugarrom Martinom obiskala tamkajšnji izobraževalni center za ohranjanje divjih živali, prav tam pa je tudi posvojila osirotelo šimpanzinjo, ki jo je poimenovala Urska, kar v prevodu pomeni energična. Urška Klakočar Zupančič tudi sicer med prioritete svojega mandata – tako kot Golobova partnerka Tina Gaber - uvršča pomen zaščite živali. Po odmevnem intervjuju z medvedko, ki je napadla lovca, ki je pred leti grozil Jožetu Možini, nam je tako uspelo pred mikrofon pridobiti še eno ekskluzivno gostjo, kar so tokrat posebej pozdravili tudi v Svetovni organizaciji za varstvo narave (WWF).

Gospa Urska, pogrešate kaj našo Urško, že kar nekaj časa je minilo od vajinega prvega in zadnjega snidenja?

"Seveda. In to zelo! Nisem pričakovala, da me bo tako hitro zapustila, da bom morala ostati sama v tem izobraževalnem centru za ohranjanje divjih živali. Njen prihod je bil zame nekakšna odrešitev. Bila sem prepričana, da me bo Urška vzela s seboj v Slovenistan ..."

Se opravičujemo, ampak vaša posvojiteljica prihaja iz Slovenije. To je država v srednji Evropi.

"Ja, ja, saj je vseeno. Zagotovo imate tudi v vaši državi gozdove, kjer bi lahko odraščala, si ustvarila družino in podobno. O zeleni pokrajini, drevesih, lesu, čistih rekah in jezerih mi je Urška veliko govorila."

No, tropskih oziroma deževnih gozdov pri nas ne najdete, tudi s hrano in klimo bi verjetno imeli težave. Res pa je, da tudi pri nas prebivajo opice, ampak te so človeške vrste.

"Človeške vrste? Me malo hecate? Kaj to sploh pomeni? Da imajo opice pri vas človeški obraz?"

Imajo, seveda, povsod jih najdete. V politiki, gospodarstvu, v bankah, športu, medijih, na cesti … Tudi na vaju z Urško so se spravile takoj, ko je novica o posvojitvi prišla v medije.

"Sem slišala, ja, grozno. Nisem pričakovala, da bo največja opica zanetila tak požar oziroma da se bo toliko ukvarjala z mano in mojo posvojiteljico. Pa saj ni čudno, kot mi je povedala Urška, se ima ta opica za najpomembnejšo opico med ostalimi opicami, zato si tudi izmišlja zgodbe in ozadja, se ima za največjo modno ikono pri vas in se celo neprestano ukvarja s 30 let mlajšo žensko. Oprostite, ampak vse skupaj mi gre na bruhanje. Sploh ne vem več, ali bi se še rada preselila v vaš Slovenistan."

Slovenijo. Vrnimo se k vaši posvojiteljici. Namen njenega obiska Ugande je bila predstavitev Slovenije in njenih aktivnosti v Afriki, tudi v luči iskanja podpore za članstvo Slovenije v Varnostnem svetu OZN. Je vašo posvojitev zgolj izkoristila za lastno promocijo?

"Na začetku sem bila prepričana, da bi me rada le izkoristila za to, da boste lahko v New Yorku sedeli z velikimi silami v tistem vašem varnostnem svetu. Ampak ko se je pojavila pred menoj, sem začutila, da me ima rada. Da sva si podobni. Zdaj ko je odšla, ne da bi me vsaj vljudnostno povabila, da bi živela v Kočevskem rogu ali vsaj ljubljanskem živalskem vrtu, pa imam mešane občutke."

Kočevski rog, Ljubljana ... Očitno dobro poznate Slovenijo.

"Halo? Kako je ne bi? Saj smo vendar v izobraževalnem centru za ohranjanje divjih živali. Izobraževalnem! Razumete?"

Seveda, se opravičujemo.

"Zdaj, ko ste me malo vrgli iz tira, naj povem, da vem, da ste me v resnici zlorabili. No, Urški ne zamerim, ker me je bila res vesela. Na mojo domovino, Afriko, se spomnite samo takrat, ko kaj rabite. Drugače vam dol visi za nas. Še ljudi, ki pridejo preko morja k vam, ne marate. Zanje uporabljate same grde besede. Recimo tista vaša Alenka Jeraj Kopriva."

Drži, ampak morda se bo zdaj vse spremenilo, mogoče bomo več v Afriki. Mogoče bomo imeli nov slogan I feel Africa.

"Japajade. V Alžiriji, ker rabite plin, boste že. Moja babica mi je pripovedovala o Titu, ki je bil čisto nasprotje teh vaših politikov. On je bil redno pri nas, pa še naš živalice je povabil k sebi domov, na Brione. Tam je bil tudi moj stric, povedal je, da so živeli predsedniško. Meni pa niti življenja v Brkinih ali na Gorjancih ne privoščite. Pa Pohorje je baje tudi lepo. Škoda, da je Jugoslavija razpadla."

To vse je zgodovina, tudi neuvrščenih praktično več ni. Sprijazniti se bo treba, da je zdaj Slovenija, da je vse drugače.

"Slovenistan."

Dobro.

"Ni dobro. Veselila sem se, da bom spoznala tisto vašo medvedko, ki je napadla lovca, ki je grozil Jožetu Možini. No, v resnici si želim bolj kot medvedko spoznati Jožeta. Čutim, da sva si podobna. Da oba rada afne guncava. Se mi zdi, da je tip, ki bi lahko z menoj živel v kaki banana republiki. Ni on za Slovenistan."

Koga pa bi še radi videli?

"Spreminjate temo? Ostanimo raje pri teh zadevah okoli OZN. No, če pa že sprašujete, kot sebi enaka vidim le dva slovenska politika. Tistega, ki naj bi lobiral za VS OZN, pa ste ga odkantali. Najbolj vesela bom, ko se bo pojavil na vratih izobraževalnega centra in dejal: 'Kakšen fantastičen dan!' Kakšni čudoviti selfiji bodo to! Drugi pa mi je všeč, ker je na oblasti ali v politiki tako dolgo kot Tito in ostali naši afriški diktatorji. Tudi obnaša se tako. Naš človek, bi lahko rekla."

Čakajte, kako mislite vam enaka? Pa saj nista opičjaka?

"Dobro, pa kaj smo mi manj vredni od vas? Kaj? Sramota, kakšno razmišljanje. Ta intervju je zaključen!"