Tudi če na psu ali mački ne opazimo niti ene bolhe, to še ne izključuje diagnoze. Veterinarji se pri svojem delu z bolhami srečujejo v vseh letnih časih, ne le v toplih mesecih, v tem se bolhe razlikujejo od klopov. Možnost pojava bolh je precej večja v okoljih, kjer biva več vrst domačih živali in kjer je povečana možnost stika z divjimi ali prostoživečimi živalmi.
Kot pojasnjuje veterinar Martin Kovše, dr. vet. med., z Veterinarske postaje Slovenj Gradec, pri infestaciji z bolhami poleg srbeža velikokrat opazimo tudi rdečino kože, povečano izpadanje in slabšo kakovost dlake. »Pri psih so spremembe najpogostejše na predelu hrbta, pri mačkah pa bolhavost velikokrat spremljajo tudi kožna vnetja na predelu glave, predvsem pred ušesi. Pri hujši obliki bolhavosti lahko med dlako opazimo tudi drobne črne 'smeti' ‒ bolšje iztrebke. Če eno izmed teh črnih najdb raztopimo v kapljici vode na belem listu papirja, se bolšji iztrebek zaradi vsebnosti prebavljene krvi obarva rdečkasto. Odraslo bolho na psu najlažje opazimo na predelih, kjer je odlakanost slabša, denimo na trebuhu.«
Veterinarji si za temeljit pregled pasjega ali mačjega kožuha vzamejo veliko časa, saj je bolho zaradi njenega hitrega premikanja med gosto dlako včasih zelo težko opaziti. »Še najlažje bolhe opazimo pri zelo hudi obliki bolhavosti, ko je populacija odraslih bolh na živali največja. Samo dejstvo, da na psu ali mački ne opazimo niti ene bolhe, še ne izključuje diagnoze. Bolhe so namreč zajedavci, katerih odrasle oblike zajedajo na živali, razmnožujejo pa se v okolici, torej po naših domovih, na ležiščih, v pesjakih in podobno. Na sami živali se tako dejansko pojavlja samo okoli pet odstotkov celotne populacije bolh, ki je prisotna v okolici obolele živali.«
Zatiranje bolh je pri psih drugačno kot pri mačkah
Zatiranja bolh se vedno lotite po posvetu z veterinarjem. Na trgu obstaja veliko zdravil, pripravkov in pripomočkov, ki pa se med seboj zelo razlikujejo po učinkovitosti, načinu, nastopu in trajanju delovanja, prav tako pa tudi po namembnosti in ustreznosti za posamezno živalsko vrsto. »V prvi vrsti velja opozorilo, da niso vsa zdravila, ki se za odpravljanje bolh uporabljajo pri psih, ustrezna tudi za mačke. Prej nasprotno, večina jih je za mačke lahko zelo nevarna, predvsem zdravila, ki vsebujejo učinkovino permetrin ali piretrin. Razni naravni ali sintetični pripravki, ki jih lahko kupite v trgovinah s pripomočki za nego hišnih ljubljenčkov, temeljijo večinoma na rastlinski osnovi in imajo bolj ali manj repelentni, torej 'odganjalni' učinek, ki pa za preprečevanje, predvsem pa za zdravljenje bolhavosti ne zadostuje,« opozarja dr. Kovše. Učinkovita zdravila za zdravljenje bolhavosti, ki so na voljo v veterinarskih ambulantah in lekarnah, bolhe tudi uničijo, in ne samo odganjajo. Veliko lastnikov je zmotno prepričanih, da lahko bolhe odpravijo že s tem, da žival skopajo z insekticidnim šamponom. »Šampon bo morda res uničil bolhe, ki so na psu ali mački prisotne tisti trenutek, vendar se bodo na žival kmalu preselile bolhe, ki se bodo razvile iz razvojnih oblik v okolici. Za zdravljenje bolhavosti v praksi večinoma uporabljamo antiparazitike v obliki tablet, kapljic za kožni nanos (ampul) ali ovratnic. Za odpravljanje razvojnih oblik v okolici se lahko uporabijo za to namenjena pršila, pomaga pa tudi temeljito globinsko sesanje preprog in ležišč,« poudarja dr. Kovše. Svetuje, da se je glede primerne terapije treba posvetovati z veterinarjem, ki obolelega psa ali mačko najbolje pozna in bo temu primerno tudi predpisal najoptimalnejše zdravljenje.
Odpravljati in preprečevati hkrati
Bolhe se lahko prenašajo neposredno z živali na žival ali posredno prek površin ali predmetov ter s prenosom razvojnih oblik v naše domove. »Najpogostejša vrsta bolhe, ki jo srečujemo pri domačih živalih, je tako imenovana mačja bolha (lat. Ctenocephalides felis), ki pa ni vrstno specifična, torej ne zajeda samo pri mačkah, temveč tudi pri psih in preostalih domačih in divjih živalih. Pogosto imajo lastniki doma več različnih vrst živali, največja napaka pa je, da bolhe odpravljajo neredno ali le pri eni živali,« spomni veterinar iz Slovenj Gradca. »Tako se bolh ni mogoče znebiti, saj so ustvarjene razmere za neprekinjen razvojni krog.« Zelo pomembno je torej bolhe odpravljati ali preprečevati hkrati na vseh živalih, ki bivajo v istem domu oziroma se gibljejo po istem teritoriju. Zdravljenje mora biti tudi dovolj dolgo, saj lahko bolha v okolju v najoptimalnejših razmerah preživi tudi več mesecev.
Pogosto se razvije dermatitis
Najpogostejša bolezen, ki jo povzročajo bolhe, je dermatitis zaradi alergije na bolšji pik oziroma bolšjo slino, ki jo razvije skoraj vsak drugi pes, ki ima bolhe. »Posledica alergijske reakcije je močan srbež, ki privede do izrazitega praskanja in samopoškodovanja. Bolhe lahko alergijsko reakcijo s kožnimi izpuščaji izzovejo tudi pri ljudeh. Poleg tega so bolhe znane kot vmesni gostitelji nekaterih trakulj, lahko pa so tudi prenašalci številnih patogenih mikroorganizmov, denimo mikoplazem. Hujša oblika bolhavosti pri oboleli živali povzroča tudi slabokrvnost in splošno imunsko oslabelost.«
Bolhe so razmeroma pogost pojav. Na splošno velja pravilo, da kjer so živali, so lahko tudi bolhe, zato je treba bolhavost kot diferencialno diagnozo upoštevati oziroma izključiti pri večini dermatoloških težav psov ali mačk, svetuje dr. Kovše: »Alergija na bolšjo slino je najpogostejši tip alergijske reakcije pri psih. S široko izbiro in dostopnostjo učinkovitih zdravil za odpravljanje in preprečevanje bolhavosti se pojavnost bolh pri psih in mačkah morda vseeno nekoliko zmanjšuje, neredna in nepravilna uporaba teh sredstev pa je po drugi strani lahko tudi dejavnik tveganja, da bolhe kot vzrok dermatoloških težav ostanejo spregledane.«
Redno izvajajmo preventivo
Kot preventiva se uporabljajo podobni ali enaki pripravki kot za zatiranje. Pomembno je, da preventivo izvajamo redno oziroma jo prilagodimo življenjskemu slogu svojega ljubljenčka in z njim povezanemu tveganju za okužbo. »Pes, ki se vsakodnevno druži z drugimi pasjimi prijatelji v pasjem parku, je denimo precej bolj izpostavljen tveganju za prenos bolh kot mačka, ki živi izključno v stanovanju. Pomembno je tudi, da vsaj enkrat na mesec temeljito pregledamo kožuh svojega pasjega ali mačjega prijatelja ‒ od glave do repa. Posebno pozornost namenimo ob obiskih ali ob vnosu nove živali v gospodinjstvo ter po obisku pasjega salona, hotela, ne nazadnje tudi veterinarske ambulante.«
Garjavost je najbolj srbeče kožno obolenje
Na garje posumimo vedno, ko se žival izrazito praska ali grize, navadno toliko, da s tem sama sebe poškoduje. Pri psih in mačkah poznamo kožne in ušesne garje, ki jih v nasprotju z bolhami s prostim očesom ne moremo opaziti. »Kožna garjavost se kaže s srbečimi krastastimi spremembami na koži, največkrat na območju okončin, komolcev, trebuha, tudi na robovih uhljev. Ušesne garje pa se naseljujejo v zunanjem sluhovodu ter tam povzročajo vnetja in močan srbež. Prizadete živali zato otresajo z glavo in si impulzivno praskajo predel okoli ušes. Pri ušesni garjavosti se v sluhovodih pojavijo značilne črne naslage, podobne kavni usedlini. Ta garjavost je pogosta predvsem pri prostoživečih mačkah. Kožna garjavost pa pri psih, predvsem tistih, ki živijo v bližini gozda in pri katerih je večja verjetnost posrednega ali neposrednega stika z divjimi živalmi, denimo lisicami.« Za zdravljenje in preprečevanje garjavosti so na voljo različna veterinarska zdravila v obliki tablet, kapljic za kožni nanos in injekcijski obliki. Večina od njih hkrati poleg garjavcev odpravlja tudi klope in bolhe, nekatera pa tudi črevesne zajedavce. Garjavost bo pri vašem psu ali mački na podlagi kliničnega pregleda in pregleda kožnega ostružka ali ušesnega brisa potrdil veterinar, ki bo vašemu ljubljenčku tudi predpisal ustrezno terapijo in vam svetoval glede preventivnih ukrepov. »Z bolj raznoliko in dostopno ponudbo ter dosledno uporabo širokospektralnih antiparazitikov se je tudi incidenca garjavosti pri psih v zadnjih dveh desetletjih precej zmanjšala, še vedno pa je razmeroma pogosta ušesna oblika garjavosti pri prostoživečih mačkah, zato moramo pri njih nameniti večji poudarek preventivi.« Garje so zelo nalezljive, v nasprotju z bolhami se ne razmnožujejo v okolici, temveč neposredno na živali. Prenašajo se večinoma prek neposrednega kožnega stika, lahko tudi posredno prek okuženih površin ali predmetov. Se pa kožna oblika garjavosti lahko z živali prenese tudi na ljudi, pri katerih povzroča prehodno srbečico in kožne izpuščaje.
