Običajno testiranje s testi za HbA1c ‒ zdravniki mu pravijo glikirani hemoglobin, označuje povprečno vrednost sladkorja v krvi v zadnjih treh mesecih in je dober kazalnik urejenosti sladkorne bolezni – s težjo dostopnostjo do zdravnikov in diabetologov predvsem v obdobju koronavirusne epidemije ni bilo več tako enostavno dosegljivo. Interval za spremljanje ljudi s sladkorno boleznijo v ambulantah, kjer določajo HbA1c, se je v tem času podaljšal. Tako je medicinska tehnologija dobila možnost, da ustvari svoje mesto bliže bolniku in ga navsezadnje tudi poveže z zdravnikom, ki ima vsak trenutek na voljo podatke svojega bolnika.
Diabetologinja dr. Maja Navodnik Preložnik dela z ljudmi s sladkorno boleznijo tipa 1 in 2 že vrsto let. Z njo smo se pogovarjali o najpomembnejši tehnologiji, ki je za bolnike (in zdravnike) pri nadzoru sladkorne bolezni postala tako rekoč nepogrešljiva, in o tem, kaj se še obeta novega.
Umetna trebušna slinavka? Da, povsem mogoče je!
Pri sladkorni bolezni tipa 1 beta celice v trebušni slinavki ne proizvajajo več inzulina, ki je glaven za uravnavanje sladkorja v krvi. Zato osebe s to boleznijo potrebujejo redno in dosledno uporabo inzulina tako za bazalne pogoje kot posamezne odmerke pred obroki. Ti ljudje so izpostavljeni porastom in tudi padcem sladkorja (hipoglikemije) ter številnim zapletom, če urejanja sladkorja ne obvladujejo. Pred več kot desetletjem je vzniknila tehnološka ideja za vzpostavitev umetne trebušne slinavke, nekakšen sistem zaprte zanke, kjer bi inzulinska črpalka prejemala informacije neposredno z naprave za neprekinjeno merjenje glukoze in aplicirala odmerek, ki se mora v tem hipu sprostiti v telo. Vse to brez posredovanja človeka.
In danes imajo osebe s sladkorno boleznijo tudi že možnost uporabe tako imenovane hibridne inzulinske črpalke, ki na podlagi podatkov, ki jih bolnik dobi iz druge naprave, podkožnega merilnika glukoze v krvi, izračuna in aplicira pravi odmerek kratkodelujočega inzulina, ki pa ga morajo v obliki bolusnega odmerka še vedno sprožiti sami pred obrokom.
Merilniki glukoze v krvi izboljšali vpogled v urejenost sladkorne bolezni
Merilniki glukoze v krvi pomenijo primarno in najpomembnejšo meritev vrednosti sladkorja v krvi pri ljudeh s sladkorno boleznijo. S prihodom merilnikov, s katerimi se lahko v zelo kratkem času iz kapilarne krvi določi koncentracija sladkorja, sta se občutno izboljšala tako uvid v sladkorno bolezen kot tudi uspeh zdravljenja.
»Z merilniki smo dobili prvi uvid v nihanje glikemije in stanje urejenosti bolezni tudi v domačem okolju. Prej smo določali sladkor v krvi samo v ambulanti, kar je pomenilo določeno omejitev za vodenje bolezni. Osebe s sladkorno boleznijo lahko tako same preverijo tudi vpliv določenih prehranjevalnih navad. Glukometri, kot jih imenujejo, so se v praksi izkazali kot manj priljubljeni za uporabo, ker zahtevajo zbadanje v prst. Treba je vedeti, da bi za prikaz zadovoljivega profila sladkorja v krvi potrebovali vsaj šest meritev na dan, kar pa je pripravljen storiti le malokdo. Seveda pa za spremljanje glikemije pri večini oseb s sladkorno boleznijo tipa 2, ki nimajo tako zahtevnih režimov zdravljenja, ti merilniki zadostujejo. Priporočali bi jih tudi in predvsem pri osebah, ki zdravljenja z inzulinom še ne potrebujejo, vendar je v tem primeru treba upoštevati omejitve zavarovalnice,« pojasnjuje dr. Navodnikova.
Inzulinske črpalke in neprekinjeno merjenje sladkorja v krvi
Najprej so v uporabo prišle inzulinske črpalke, pozneje tudi sistemi za neprekinjeno merjenje sladkorja v krvi. »Pojav inzulinskih črpalk je bil zelo dobrodošel. Omogočile so namreč neprekinjeno aplikacijo inzulina pod kožo, kar pomeni, da smo za vsako uro lahko posebej nastavili odmerek inzulina za vnos v telo. Črpalke se uporabljajo v zdravljenju sladkorne bolezni tipa 1 in so v veliko pomoč pri težavah z nočnimi hipoglikemijami ali jutranjimi porasti (tako imenovanimi fenomeni zore), pa tudi čez dan zmanjšujejo pojavnost hipoglikemij, saj omogočajo, da oseba s sladkorno boleznijo v primeru povečane aktivnosti izklopi neprekinjeno dovajanje,« razlaga dr. Navodnikova.
Pozneje so se začeli pojavljati tudi sistemi za neprekinjeno merjenje sladkorja v krvi (CGM). »Vsa nihanja sladkorja smo lahko zabeležili in videli, da povprečja sladkorja v krvi morda niso pravo merilo urejenosti sladkorne bolezni. Potrdili smo veliko hipoglikemij in hitrih porastov glukoze po obroku, kar za srčno-žilni sistem in kognitivne sposobnosti ni dobro,« poudarja dr. Navodnikova.
Ta sistem ima tudi možnost alarmiranja, če sladkor v krvi potuje proti nizkim ali visokim vrednostim. Tako uporabnike opozori, da pravočasno ukrepajo. Osebe s sladkorno boleznijo so z uporabo CGM bolj opolnomočene, same lahko spremenijo prehranjevalne navade, terapevtom pa sistem omogoča prilagoditev optimalne terapije.
V prednosti sistemi, ki ne potrebujejo umerjanja
Nekateri sistemi potrebujejo kalibracije, to je umerjanje vrednosti glukoze z vrednostjo glukoze na glukometru. V tem primeru morajo biti uporabniki previdni, da jih izvedejo v stabilnem času glikemije, saj obstaja 15-minutni časovni zamik pri vrednotenju. Sicer so seveda kalibracije napačne in popačijo dejansko vrednost sladkorja v krvi.
»Prav zato dajemo prednost sistemom, ki ne potrebujejo kalibracij. V grobem obstajata dve glavni vrsti teh sistemov: eni kažejo vrednosti v realnem času (real time) in so zato veliko boljši kot sistemi, pri katerih ni neposredne povezave in ne vidimo realnega stanja (flash mode), ampak moramo narediti odčitek, da se podatek prenese in se krivulja izpiše za nazaj,« opozarja dr. Navodnikova. Dodaja, da so novejši senzorji že tako izpopolnjeni, da imajo življenjsko dobo od 10 do 14 dni, kar je pri uporabnikih tudi zelo dobrodošlo.
Hibridni sistem z zaprto zanko je že umetna inteligenca
Pozneje so se pojavili še senzorji, ki se povezujejo z inzulinsko črpalko, ki ima tako možnost, da se odzove na grozečo hipoglikemijo z ustavitvijo dovajanja inzulina, kar preprečuje pojavnost hujših hipoglikemij.
»V zadnjih dveh letih ljudje s sladkorno boleznijo že lahko uporabljajo najnaprednejši sistem, tako imenovani hibridni sistem z zaprto zanko, ki samodejno prilagaja in odmerja inzulin vsakih pet minut po načelu umetne inteligence. Za zdaj odobreni sistem sodi med tako imenovane tubne oziroma povezane s cevkami, v tujini pa se pojavljajo tudi že brezcevni, tako imenovani obližni sistemi, prav tako s funkcijo hibridne zanke. Upam, da jih bomo v prihodnosti lahko ponudili tudi svojim bolnikom,« se nadeja dr. Navodnikova.
Pametni inzulinski peresniki
Inzulinski peresniki so kot majhni računalniki. Merijo volumen apliciranega inzulina ter čas. Ljudje s sladkorno boleznijo in tudi njihovi svojci imajo tako nadzor nad tem, ali so aplicirali inzulin ali ne. »Pametni inzulinski peresniki so zelo dobri in praktični, vendar jih ljudje premalo uporabljajo. Nekateri imajo vgrajen tudi kalkulator za svetovanje, kakšen naj bo odmerek inzulina, tako imenovani bolus kalkulator. Zadnji je kot elektronski dnevnik merjenja in vodenja sladkorne bolezni zelo uporaben,« pravi dr. Navodnikova.
Meritev ketonov
Vrednost ketonov, snovi, ki v telesu nastanejo pri presnovnih procesih, je pri ljudeh s sladkorno boleznijo zelo pomembna, saj pokaže, ali inzulin učinkovito nadzoruje stanje pretvorbe glukoze v energijo. Če se ketoni tvorijo v prevelikem številu, lahko zakisajo kri in povzročijo zaplet, imenovan diabetična ketoacidoza.
»Meritve ketonov krvi je mogoče izvajati bolj v urinu kot v krvi. Obstajajo optični lističi, kjer z barvnimi reakcijami ocenimo vrednost ketonov v urinu. Ti so dostopni našim bolnikom tudi v breme zavarovalnice. Spremljanje je pomembno predvsem pri tistih, ki so odvisni od inzulina. Pomanjkanje inzulina v kombinaciji s pomanjkanjem ogljikovih hidratov lahko vodi do povečane tvorbe ketonov. Predvsem pa se za ljudi s sladkorno boleznijo odsvetuje uporaba tako imenovanih ketogenih diet. Pri ljudeh, odvisnih od inzulinskega zdravljenja, ali pa pri teh, ki so sočasno z inzulinom zdravljeni z novejšimi zdravili iz skupine zaviralcev SGLT-2, pomenijo precejšnjo nevarnost,« opozarja dr. Navodnikova.
Aplikacije za nadzor sladkorne bolezni
Številne aplikacije na pametnih telefonih so v povezavi s senzorskim sistemom ali črpalko. Pri teh aplikacijah si ljudje lahko naložijo podatke, jih shranijo in jih prek oblaka delijo z diabetološkim timom. Aplikacije omogočajo izpise raznih krivulj, svetujejo določene popravke pri terapiji, preračunavajo čas v želenem območju glukoze. Dodana vrednost je tudi možnost nadgradenj in povezav prek aplikacij svojcev: tako lahko imajo denimo starši ali učitelji uvid v senzorski sistem otroka. Tudi pri starejših uporabnikih sistema za neprekinjeno merjenje glukoze v krvi je pri hudih hipoglikemijah možna povezava z njihovimi svojci, ki jih alarm opozarja na hipoglikemijo.
Nekatere aplikacije, ki so prosto dostopne prek pametnih telefonov, lahko na primer pomagajo svetovati pri preračunavanju zaužitih ogljikovih hidratov oziroma se lahko uporabljajo kot bolus kalkulatorji. Obstaja tudi ogromno aplikacij, ki so uporabnikom v pomoč pri načrtovanju njihovega prehranjevanja, telesne dejavnosti, kar vse omogoča boljše vodenje sladkorne bolezni.«
Senzorji bodo čedalje natančnejši
Trendi po mnenju dr. Navodnikove napovedujejo čedalje natančnejše senzorje, več brezcevnih črpalk in uporabo dvojne dostave, to je dostave dveh različnih zdravil.
»A to je še v povojih. Zelo veliko se dela tudi na področju različnih programskih rešitev pri hibridnih zankah, da bodo črpalke čim bolj odzivne,« je razkrila dr. Navodnikova.
Uporaba tehnologije je ljudem s sladkorno boleznijo lahko v veliko pomoč, vendar kot pravi dr. Navodnikova, predvsem starejša populacija ni vešča uporabe sodobnih pripomočkov.
»Mlajši so jih navajeni, saj s tem živijo. V prihodnje bodo vse te naprave in aplikacije našle svoje mesto in ljudem olajšale vsakodnevno življenje z boleznijo. Morda bodo ob njihovi uporabi lahko na svojo bolezen vsaj za trenutek pozabili,« sklene dr. Navodnikova.
