Ne le, da se v Sloveniji lahko pohvalimo z eno najdaljših zgodovin razvoja veterinarske stomatologije v Evropi, imamo tudi specialistko, ki je po končanem doktorskem študiju tri leta opravljala specializacijo na eni najboljših veterinarskih fakultet na svetu v Davisu v Kaliforniji. To je dr. Ana Nemec, stomatologinja, ki zadnje desetletje skrbi za zdravje ustne votline in zob naših psov in mačk. Predavala je na skoraj vseh celinah, poučuje študente na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, je aktivna v evropskem in ameriškem kolegiju za veterinarsko stomatologijo, svetu VOHC in svetovnem združenju veterinarjev za male živali WSAVA. Nenehno se izobražuje, sodeluje v raziskavah, je avtorica številnih strokovnih člankov in prejemnica mednarodnih nagrad s področja veterine. Čeprav ima vselej v mislih zdravje in blaginjo živali, se poskuša tudi prilagoditi pričakovanjem lastnika. Prav sodelovanje lastnika z veterinarjem se ji zdi najpomembnejše za uspešno pot zdravljenja naših ljubljenčkov.
Ščetkanja se učimo postopoma
Redna ustna higiena je nujna tudi pri mačkah in psih, saj se tudi pri njih, tako kot pri ljudeh, pojavijo zobne obloge, ki vodijo v bolezni obzobnih tkiv (tako imenovane parodontalne bolezni). »Najbolje je, da se psu ali mački vsakodnevno ščetka zobe z mehko zobno ščetko in vodo. Lahko se uporabljajo tudi zobne kreme, prilagojene živalim. Zobne kreme za ljudi niso primerne, saj zaradi svoje sestave lahko povzročajo prebavne težave in zastrupitve,« za začetek pojasni dr. Nemčeva. Ustna higiena je sicer le eden od dejavnikov, ki vpliva na nastanek in razvoj parodontalnih bolezni, poleg nje so to še ustna mikroflora, odziv organizma in okolje. »Vsekakor pa s ščetkanjem upočasnjujemo nalaganje zobnih oblog in tako zakasnimo čas nastanka parodontalnih bolezni. Če lastniki ščetkajo vsak dan, imajo tudi nadzor nad ustno votlino in če karkoli opazijo, lahko hitreje poiščejo pomoč veterinarja, da takoj ukrepa, ko bolezen še ni napredovala.« Če je mogoče, na redno ščetkanje navadimo že mladiče. »Če imate težave s ščetkanjem, se obrnite na nekoga, ki je strokovnjak na področju vzgoje in učenja živali. Ne pričakovati, da boste že prvi dan lahko vse poščetkali. Prva napaka, ki jo lahko naredi lastnik, je, da poskuša odpirati gobec in na silo ščetkati. Najprej želimo, da žival dovoli, da ji dvignemo ustnico pri zaprtem gobcu – in tudi do tega pridemo počasi,« poudarja stomatologinja. »To je proces, ki ga moramo izvajati konsistentno, s postopnimi koraki in vedno z nagrado za želeno vedenje. Najbolje je, da veterinarji že ob cepljenju mladičev lastniku demonstrirajo, kako ravnati z živaljo, da je varno zanjo in za lastnika.«
Boj proti oblogam s ščetkanjem, žvečenjem in kemičnimi dodatki
Zobna gniloba se pri živalih pojavlja v zanemarljivo majhnem odstotku, ker imajo drugačno sestavo ustne flore, sline in prehrane, zato ščetkanje po obroku ni obvezno. »Pomembneje je, da je redno vsak dan, da razbijamo obloge, ki se v dnevu do dveh organizirajo na zobeh. Študije so pokazale, da lahko zobne kreme z določenimi dodatki, denimo določenimi encimi, pripomorejo k razgrajevanju zobnih oblog. Pri živalih, ki imajo težave z alergijami ali intolerancami, pa vseeno odsvetujemo uporabno zobnih krem, ker lahko vsebujejo alergene. Kot stroka pa vedno poudarjamo, da še ni kemičnega načina, ki bi bil enako učinkovit in varen, kot je redno mehansko odstranjevanje zobnih oblog s ščetkanjem in po potrebi profesionalnim odstranjevanjem oblog pod in nad dlesnijo pri veterinarju.« Stomatologinja redno sledi najnovejšim raziskavam in išče najučinkovitejše poti do zdravja ustne votline. »Če pojasnim po kaskadnem sistemu, je še vedno najboljše ščetkanje. A če zaradi določenih razlogov ne moremo ščetkati zob živali, je drugo najboljše stimulirati žvečenje, ki pa je učinkovito le, če žival resnično žveči hrano v obliki, ki je v maksimalnem stiku z zobmi. Mačke navadno niso takšni 'žvečljivci' kot psi, pa tudi nekateri psi hrano le pogoltnejo,« spomni dr. Nemčeva. »Tretji na sezamu učinkovitih stvari so razni pripravki, ki zmanjšujejo nastajanje novih zobnih oblog. A teh pripravkov je na trgu veliko, v obliki gelov, pršil, krpic, dodatkov za vodo, zato naj se lastniki pozanimajo pri veterinarju, ki bo svetoval le dokazano učinkovite pripravke.« Tudi glede vprašanja, katera hrana je za ustno votlino ljubljenčkov boljša, mokra ali suha, dr. Nemčeva poudarja, da je premalo študij, da bi lahko posploševali. Lahko pa na podlagi kaskadnega sistema dodamo, da hrana, ki jo žvečijo, a ni pretrda, pozitivno vpliva na zdravje ustne votline. Poleg naštetega svetuje tudi preventivne preglede pri veterinarju. »Tudi pregled ustne votline ob letnem kliničnem pregledu ali ob cepljenju je lahko dovolj, da veterinar zazna težave. Še bolje pa je, da lastnik redno ščetka, spremlja zdravje ustne votline in tako prvi opazi spremembe. Pri živalih, ki so bolj podvržene parodontalnim boleznim, predvsem majhne pasme psov, priporočamo pregled vsakega pol leta.«
Najpogostejše bolezni bi lahko preprečili s preventivo
Kljub razmeroma preprosti preventivi so bolezni ustne votline in zob ene najpogostejših bolezni pri psih in mačkah. »Najpogostejše so parodontalne bolezni, ki jih povzročajo bakterije in drugi mikroorganizmi v zobnih oblogah. Prvi znak je vnetje dlesni, ki se kaže kot rdeča črta tik nad zobmi. Dlesen je lahko že nabrekla, zakrvavi na dotik in lastnik opazi krvave madeže na igračah, priboljških … Ker je vnetje dlesni tako pogosto in se lahko pojavi že precej zgodaj, ga ima marsikdo za normalno – pa ni. Enako velja za zadah, ki je povezan z boleznimi ustne votline in se številnim zdi nekaj normalnega, pa tudi ni tako.« Zadah in rdeče dlesni sta stanji, ki bi morali lastnika spodbuditi, da ljubljenčka naroči na pregled. »Dokler je vnetje omejeno na dlesen, je ozdravljivo. Ko napreduje v propad obzobnih tkiv, bolezen lahko samo ustavljamo in sčasoma vodi v izgubo zob,« poziva k resnemu jemanju vnetja dlesni stomatologinja. Dodaja, da so majhne pasme psov bolj nagnjene k parodontalnim boleznim, čeprav ni dokazano, zakaj. Raziskave so pokazale, da imajo lahko yorkshirski terierji že pri osmih mesecih znake napredovale parodontalne bolezni. Na vprašanje, ali bo žival ob bolečini v ustni votlini manj jedla, dr. Nemčeva odgovarja, da ne. Če je žival manj ješča ali neješča, to največkrat ni znak bolezni ustne votline. »Pri bolečini v ustni votlini se spremeni vedenje ob uporabi ustne votline. Žival, ki je prej jedla hitro, je počasi ali hrano razmetava. Ne mara več istih priboljškov, posebej če so trdi. Ne mara iste igre ali igrač. Zato lastnike spodbujamo, naj opazujejo vedenje živali, ko uporablja ustno votlino.« Neredko se zgodi, da tako ugotovijo, da njihov štirinožec uporablja le eno stran gobca. Na strani, s katero ne žveči, se bolj nabirajo zobne obloge, kar pomeni, da ga morda tam kaj boli. »Sicer pa so druge pogoste težave še poškodbe (zlomi) zob, predvsem pri večjih psih, zato morajo biti lastniki previdni, kaj pes pobira in grize. Grizne sile so pri psih tako velike, da lahko ob grizenju zlomijo svoj četrti premolar (največji zob v zgornji čeljusti zadaj). Igrače in priboljški naj ne bodo tako trdi, da na njih ne moremo narediti raze z nohti in jih uviti,« poziva dr. Nemčeva. »Tretja najpogostejša bolezen, za katero še ne poznamo vzroka in ustrezne preventive, pa je resorpcija zob. Ta prizadene do dve tretjini domačih mačk in vsaj polovico psov. Izpadanje stalnih zob vedno kaže na bolezen, ki zahteva obisk veterinarja, da zobe in ustno votlino pregleda in zobe slika z zobnim rentgenom.«
Brez anestezije ne gre
Dr. Nemčeva vsako leto julija ponuja brezplačne preglede ustne votline delovnih psov na Kliniki za male živali v Ljubljani kot zahvalo tem živalim in lastnikom, ki prispevajo dobro k naši družbi.
»Tak pregled ustne votline na zavestni živali je le orientacijski, natančen pregled skupaj z rentgenskim slikanjem zob lahko pri živalih opravimo le v splošni anesteziji,« pojasnjuje dr. Nemčeva. »Na naši kliniki velja, da ko je žival v splošni anesteziji, pregledamo vse zobe, jih rentgensko slikamo in tako naredimo točen načrt zdravljenja. Nato v isti anesteziji nadaljujemo ustno higieno in zdravljenje zob, kot je potrebno glede na načrt. Možen je tudi drug pristop, kjer se v prvi anesteziji opravijo pregled, rentgensko slikanje zob in ustna higiena, zdravljenje pa sledi v drugi anesteziji čez nekaj časa, po tem, ko skupaj z lastnikom predebatirajo ugotovitve in možne postopke.« Po mnenju stomatologinje ima vsak pristop svoje prednosti in slabosti, vedno pa se stomatološki poseg opravlja le, če je žival primeren kandidat za splošno anestezijo. »Zato je v ekipi nujen anesteziolog, ki oceni tveganje živali za anestezijo, žival ustrezno pripravi na anestezijo, izbere za žival najoptimalnejši anestezijski protokol in jo celoten čas posega ter tudi v fazi zbujanja redno spremlja.«
Ni vsaka vzbrst maligna
Pri novotvorbah v ustni votlini živali velja, da jih je večina ozdravljivih, če jih odkrijemo dovolj zgodaj in takoj ustrezno zdravimo. »To velja za večino novotvorb v ustni votlini psov, pri mačkah, ki zbolevajo za bolj agresivnimi tumorji na neugodnih lokacijah, so prognoze pogosto slabše, ne pa nujno. Če lastnik ob vsakodnevnem ščetkanju zazna ranico s pet milimetrov premera, ki se ne celi, majhno vzbrst na dlesni, črn izrastek na jeziku, izcedek iz nosu, nato pa nas takoj poišče, da opravimo ustrezno diagnostiko in začnemo ustrezno zdraviti, imamo veliko možnosti, da žival ozdravi.« Študije kažejo, da je malignih novotvorb, ki lahko zasevajo v druge organe, v ustni votlini psov in mačk nekoliko več kot benignih. Toda rakave spremembe niso nujno samo vzbrsti, mase ali izrastki. »Če se živali maje en zob, preostali pa so zdravi, je to klasična rdeča zastavica za nekaj bolj zločestega kot parodontitis,« pripomni dr. Nemčeva. »Najpogostejši tumor v ustni votlini je ploščatocelični karcinom, ki je pri psih, če je prepoznan v zgodnjih fazah, ko še ni zasevkov in ga lahko odstranimo v celoti, ozdravljiv. Pri mačkah se pojavlja na neugodnih lokacijah, recimo pod jezikom ali v jeziku, kar je težko opaziti, še preden žival ne pokaže težav pri hranjenju ali vedenju, ko je bolezen že precej napredovala.« Veterinarji si pred zdravljenjem novotvorb v ustni votlini postavijo tri vprašanja. »Prvo vprašanje je, za kakšno vrsto novotvorbe gre, drugo, kako velika je in kam vrašča, tretje pa, v primeru maligne novotvorbe, ali se je že razširila po telesu. Odgovore dobimo največkrat z dvema osnovnima preiskavama, patohistološko preiskavo vzorca tkiva in računalniško tomografijo glave, vratu in drugih delov telesa.« V zdravljenju novotvorb ustne votline sta kirurško zdravljenje z odstranitvijo novotvorbe in obsevanje dva glavna stebra zdravljenja, ki ju v izbranih primerih za boljši učinek zdravljenja tudi kombinirajo. V sodobni veterinarski onkologiji pa seveda obstaja tudi za novotvorbe ustne votline še več drugih različnih zdravljenj, s katerimi se veterinarji ne želijo le prilagoditi bolezni in bolniku, temveč tudi lastniku, njegovim željam in finančnim sposobnostim. »Najpomembnejša nam je skrb za zdravje in blaginjo živali, vendar se vedno tudi pogovorimo z lastnikom o njegovih pričakovanjih, predvidimo možna zdravljenja in možne izide. Želimo, da nas lastnik razume in se za svojo žival informirano odloči.«
Veterinarska stomatologija v Sloveniji
Med pogovorom je dr. Ana Nemec pogosto poudarila, da s strokovnega vidika ni razloga za slabo zdravje ustne votline naših ljubljenčkov. Zaradi razvoja telemedicine ima danes vsak lastnik možnost, da pride do ustrezne informacije in strokovnjaka. Že leta 1988 je v Ljubljani zaživel oddelek za stomatologijo na Kliniki za male živali. Leta 2016 je bil celostno posodobljen in danes pomeni vrhunsko veterinarsko stomatološko ordinacijo, v kateri opravljajo vse vrste storitev diagnostike in zdravljenja bolezni zob, ustne votline in čeljusti v sodelovanju z drugimi klinikami in inštituti doma in po svetu. Ker je za stomatološke posege nujna splošna anestezija, vsako žival obravnava uigrana ekipa vrhunsko usposobljenih strokovnjakov s področja medicine malih živali. »Mentor moje doktorske naloge prof. dr. Zlatko Pavlica je eden izmed pionirjev veterinarske stomatologije, ne le v Sloveniji, temveč tudi v Evropi,« ponosno pove dr. Nemčeva, »in tako smo se slovenski študenti veterine s stomatologijo spoznali desetletja pred drugimi. Smo ena redkih držav v Evropi, ki imamo veterinarsko stomatologijo kot izbirni predmet na fakulteti.« Veterinarska stomatologija sledi napredku v humani stomatologiji, izboljšuje se diagnostika, vpeljujejo nove tehnologije in zdravljenja, pa vendar so tudi razlike, ne le z vidika vrstnih posebnosti. »V humani stomatologiji je pomembna tudi estetika in ne boste verjeli, povpraševanja po estetskih stomatoloških storitvah pri živalih ni tako malo. Nekje pa je meja. Z vidika veterinarske stomatološke stroke moramo živalim zagotoviti tri stvari: zdravje, dobro počutje in funkcijo. Ne pa opravljati posegov le zaradi spremembe videza.«
