Se za težavami ljubljenčka skriva kožna bolezen?

Ta sistem varuje telo pred škodljivimi vplivi iz okolja in uravnava telesno temperaturo. Je tudi čutni organ, ki zaznava dotik, pritisk, bolečino, srbež, toploto in mraz.

S kožnimi žlezami se iz organizma izločajo nekatere snovi (voda in soli), koža je skladišče za različne telesu potrebne snovi (vitamini, elektroliti, maščoba in voda), v njej se pod vplivom ultravijoličnih žarkov sintetizira tudi vitamin D, pojasnjuje izr. prof. dr. Tina Kotnik, dr. vet. med., z Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani in veterinarska dermatologinja na Kliniki za male živali, ki deluje v okviru fakultete. Videz kožuha je lahko prvi vtis o zdravstvenem stanju psa. »Skrb za zdrav kožuh, redno odpravljanje zunanjih zajedavcev in redno odstranjevanje odmrle dlake pomagajo k lepšemu videzu, hkrati pa izboljšujejo termoregulacijo in zmanjšujejo možnost za nastanek bakterijskega ali glivičnega vnetja kože,« poudarja izr. prof. dr. Kotnikova, članica Evropskega združenja veterinarskih dermatologov (ESVD) ter ustanovna članica in prva predsednica Dermatološke sekcije Slovenskega združenja veterinarjev za male živali.

Kako pogoste težave, ki jih veterinarji srečujejo v svojih ambulantah, so kožne bolezni?

»Kar od 20 do 75 odstotkov psov in mačk pripeljejo k veterinarju zaradi kožne bolezni oziroma kožno bolezen odkrijemo pri pregledu živali, ki so jo lastniki pripeljali zaradi neke druge bolezni. Kožne bolezni so tako pogoste, da veterinarji brez osnovnega znanja o boleznih kože psov in mačk pri svoji praksi ne morejo biti dovolj uspešni. Čeprav je koža najbolj viden in največji telesni organ, žal za ugotavljanje večine kožnih bolezni ne zadostuje le klinični pregled.«

Zakaj ta ne zadostuje?

»Zakaj je tako, nam postane jasno, ko ugotovimo, da na kožo lahko delujejo zelo različni patološki dejavniki, ta pa se je sposobna nanje odzvati le na nekaj načinov. Zato različne kožne bolezni potekajo zelo podobno ali z identično klinično sliko. Diagnostiko kožnih bolezni dodatno otežuje dejstvo, da je ista bolezen v različnih fazah lahko videti povsem drugače. Najlepše razložim na primeru garjavosti: na začetku se kaže le z nekaj drobnimi, srbečimi izpuščaji na koži uhlja, če pa povzročitelja ne najdemo in ustrezno zdravimo, spremembe zajamejo celoten ventralni del telesa, koža je zadebeljena, spraskana, neodlakana, potemnela in smrdi, saj se pridružijo še sekundarne bakterijske ali glivične okužbe. Identično je lahko videti tudi atopijski dermatitis pri kroničnem poteku bolezni.«

Kako v takšnih primerih poteka pregled?

»Ker diagnoze ne moremo postaviti na podlagi vidnih sprememb, moramo to lastniku živali pojasniti že na začetku pregleda. Pri tem poudarimo velik pomen anamneze, ki lahko v kar 75 odstotkih pomaga pri diagnozi, zato si moramo vzeti čas za izčrpno izpraševanje o zgodovini bolezni. Uporabimo klinični vprašalnik, ki je del dermatološkega protokola in nam pomaga pri zbiranju potrebnih informacij. Vprašanja so razdeljena v dva sklopa: prvi predstavlja splošno anamnezo, torej podatke o cepljenjih, življenjskem okolju, prehrani in morebitnih sistemskih kliničnih znakih bolezni. Drugi sklop predstavlja dermatološko anamnezo, kjer izvemo, kdaj so se prvič pojavile težave s kožo in kakšne so bile videti takrat, ali se sezonsko ponavljajo, ali so srbeče, so morda obolele tudi druge živali ali ljudje, ki so bili v stiku z bolno živaljo. Še posebej pomembni so rezultati opravljenih preiskav in odziv na dosedanje zdravljenje. Sledi pregled živali.«

Na kaj ste pozorni, ko pregledujete kožo živali?

»Pri pregledu si natančno ogledamo dlačno pokrivalo in kremplje. Presojamo morebitne vrzeli v odlakanosti, kakovost dlake, intenzivnost njenega izpadanja, barvo dlake in videz krempljev. Ocenjujemo obarvanost kože, z otipavanjem pa njeno debelino, elastičnost in temperaturo. Pomemben je tudi njen vonj, še posebej pa razširjenost in vrsta kožnih sprememb (eflorescenc ‒ sem sodijo različni izpuščaji, kraste, pigmentne lise, razjede, tvorbe in podobno). V tem trenutku smo si v mislih že oblikovali nekaj idej o boleznih, ki na podlagi anamneze in kliničnega pregleda pridejo v poštev. Temu rečemo lista diferencialnih diagnoz, ki jih razvrstimo po verjetnosti: od najbolj do najmanj verjetne. Na podlagi omenjene liste se odločimo, katere dermatološke preiskave bomo opravili za potrditev ali izključitev posameznih diferencialnih diagnoz. Počasi tako pridemo do končne diagnoze. Podobno, kot bi lupili čebulo.«

Kako zdravite kožne bolezni?

»Bolezni kože lahko zdravimo na več načinov, lahko gre za vzročno, simptomatsko, topikalno ali sistemsko zdravljenje. Pri topikalnem zdravljenju zdravilo nanesemo neposredno na obolelo površino, kar omogoča doseganje visokih koncentracij zdravila na mestu. Takšno je na primer zdravljenje površinskega gnojnega vnetja kože z antiseptičnimi šamponi. V sodobni veterinarski dermatologiji pripisujemo zdravljenju s topikalnimi zdravili poglavitni pomen, saj vemo, da se z uporabo sistemskih zdravil, kot so antibiotiki, ustvarja rezistenca bakterij. Predpišemo jih samo še v izjemno redkih primerih, sicer pa raje uporabimo sodobnejše metode zdravljenja. Naj samo omenim povezavo mikrobioma kože z mikrobiomom črevesja (kar urejamo s probiotiki), zdravljenje s pomočjo avtovakcin in zdravljenje s pomočjo bakteriofagov.«

Kako poteka zdravljenje alergijskih bolezni?

»Med preobčutljivostne bolezni kože pri psih in mačkah uvrščamo številne bolezni. Najpogostejše so atopijski dermatitis, preobčutljivost na hrano, preobčutljivost na prehranske pršice in bolšje pike. Redkejši pa so kontaktni alergijski dermatitis, eozinofilni folikulitis oziroma furunkuloza pri psih, urtikarija in angioedem, preobčutljivost na zajedavce (ki niso bolhe), preobčutljivost na spolne hormone in preobčutljivost na bakterije. Najpogostejše preobčutljivostne bolezni, ki sem jih naštela, v zadnjem času obravnavamo kar pod skupnim imenom alergijska bolezen, saj se klinični znaki med seboj prekrivajo, v velikem deležu (skoraj 30 odstotkov primerov) pa je žival lahko hkrati preobčutljiva tako na sestavine v hrani kot na snovi iz okolja, zato je obravnava v dermatološki ambulanti celostna. Predpišemo primerno dieto, uporabo sredstev proti zunanjim zajedavcem in s pomočjo testov poiščemo okoljske alergene, ki so odgovorni za nastanek simptomov. Naslednji korak je zdravljenje po postopku imunoterapije, v obliki aplikacij alergenov pod kožo živali.«

In kako lahko postavite diagnozo?

»Diagnozo, kot sem že povedala, postavimo klinično, s pomočjo anamneze, fizikalnega pregleda in izključevanja drugih možnih bolezni, ki potekajo podobno (na primer zajedavskih bolezni). S pomočjo intradermalnega ali serološkega testiranja nato poiščemo alergene, ki jih vključimo v zdravilo za imunoterapijo. Pri ugotavljanju alergije na hrano je preizkus z dieto edina učinkovita metoda. Uporabimo nov vir beljakovin in nov vir ogljikovih hidratov za določeno žival. To imenujemo eliminacijska dieta. Sledi provokacijska dieta, kjer v hrano nazaj uvedemo sestavine, ki jih je žival že jedla. Tako izzovemo alergijsko reakcijo, ki je dokaz, da imamo opraviti z alergijo na določeno sestavino v hrani, in služi potrditvi diagnoze.«

Nekatere kožne bolezni srbijo, druge ne. Če je prisoten srbež, gre lahko za alergijsko bolezen, za zajedavske bolezni, bakterijsko ali glivično vnetje kože, morda je kriva sistemska bolezen. Kaj lahko storijo lastniki?

»Pomembna je redna uporaba sredstev za odpravljanje kožnih zajedavcev. Če lastniki teh sredstev niso uporabljali redno, je to prvi nasvet. Proti srbežu lahko sami uporabijo tudi različne šampone za živali. Če jim s tem ne uspe pomagati živali, je potreben obisk pri veterinarju.

Srbež je neprijeten občutek, ki povzroči željo po praskanju. Dražljaj, ki ga zazna žival kot občutek srbeža, v centralni živčni sistem prenašajo specializirana demielinizirana živčna vlakna, tako imenovana C-živčna vlakna. Ta se začenjajo z živčnimi končiči v epidermisu oziroma na stiku dermisa z epidermisom. Srbež je lahko akuten ali kroničen, kadar traja več kot šest tednov. Sodobna stroka poudarja močan negativen vpliv kroničnega srbeža na kakovost življenja bolnikov in ga je treba zdraviti, po možnosti z iskanjem in odpravljanjem vzroka srbeža, če pa to ni mogoče, srbež zdravimo simptomatsko.« Pogosta so tudi vnetja ušes pri mačkah in še bolj pri psih.

»Vnetje zunanjega sluhovoda je pri psih precej pogosto, saj po nekaterih podatkih pomeni celo 15 odstotkov vseh primerov zdravljenja v praksi z malimi živalmi. Pri mačkah je obolenje precej redkejše (do štiri odstotke), verjetno zaradi drugačne anatomske zgradbe (pokončni uhlji, malo dlak v sluhovodu). Vnetje zunanjega sluhovoda lahko nastane zaradi različnih vzrokov in tudi kronično vnetje je večinoma posledica več različnih vzročnih dejavnikov. Klinične znake prepozna lastnik sam. Ugotavljanje vzroka vnetja pa je delo veterinarja. Razlogi so lahko zelo različni, vendarle pa skoraj polovico primerov povezujemo z alergijsko boleznijo.

Najpogostejša so vnetja zunanjega sluhovoda. Ta pri kroničnem poteku lahko preidejo v vnetje srednjega ušesa, kar oteži diagnostiko in zdravljenje, saj so klinični znaki lahko enaki, zato sta zgodnja diagnostika in zdravljenje pomembna. Pri tem je nenadomestljiv del zdravljenja toaleta sluhovodov in odstranitev vnetnega eksudata.«

V mojem otroštvu je bilo veliko strahu pred »mačjo boleznijo«, ki je sicer ne prenašajo le mačke. Kaj je mikrosporija? Včasih so mačke takrat okopali, obrili in jih namazali z antimikotiki. Kako zdravljenje poteka danes?

Mikrosporija je najpomembnejša med boleznimi, ki jih povzročajo glive iz skupine dermatofitov. Povzroča jo gliva Microsporum canis, ki se v naravi ohranja med prostoživečimi mačkami, ki so rezervoar bolezni, zato je tudi pri njih pomembno ohranjanje zdravja. Mačke pogosto nimajo kliničnih znakov bolezni in na bolezen posumimo šele, ko se okuži človek. Vendarle pa redna higiena rok in ne pretesen stik z živaljo prenos bolezni lahko tudi prepreči. Tudi v večini gospodinjstev z obolelo živaljo ne zbolijo vsi družinski člani. Če pa do okužbe pride, je v večini primerov zdravljenje uspešno. Človek lahko pri sebi opazi izpuščaj navadno na koži rok, vratu, kjer smo v stiku z živaljo. V takem primeru je primerno izpuščaj prekriti s sterilno gazo in opraviti pregled pri zdravniku. V večini primerov se mikrosporija pri ljudeh zdravi s pomočjo mazil. Živali, pri kateri sumimo okužbo, odvzamemo vzorec dlak in opravimo gojiščno preiskavo. Med čakanjem na izvide že ukrepamo z razkuževanjem predmetov, ki so bili v stiku z živaljo, tudi površin v stanovanjih. Na voljo imamo učinkovita in nenevarna sredstva. Med čakanjem na preiskavo je pomembno živali omejiti gibanje (karantena). Po potrditvi diagnoze sledi zdravljenje. Kožo živali namakamo z antimikotikom, navadno dvakrat na teden do ozdravitve, kar navadno traja več tednov.

Kaj poleg redne nege kože in kožuha lastnik še lahko stori, da prepreči kožne bolezni pri živalih?

»Kot vsako bolezen je tudi kožne bolezni bolje preprečevati kot zdraviti. Redna nega kože, kožuha in krempljev zmanjšuje količino in vpliv škodljivih dejavnikov, predvsem za nastanek vnetja. Je pa lahko vzrok za vnetje kože tudi prepogosta in nepravilna nega.

Poleg tega je uravnotežena prehrana tista, ki omogoča zdravje. Pomembni pa so tudi redna uporaba sredstev proti notranjim in zunanjim zajedavcem ter redna cepljenja, saj živimo v močno obremenjenem okolju.«