»Sladkorna bolezen je le zdrav življenjski slog«

Ko smo za prejšnjo številko Sladkega življenja pripravljali članek o mladi in uspešni atletinji Zali Istenič, sem poslušala tudi podkast Sladek lajf, katerega gostja je bila. Posnetek sem z zanimanjem poslušala do konca, prav tako vse preostale, ki jih je skupaj z Žigom pripravljala Lana Matjašič Filipič, prava aktivistka za sladkorno bolezen.

Izkušnje, organizacija in črpalka

V podkastih Sladek lajf sta gostila različne goste, od profesionalnih športnikov, plesalca in zmagovalca šova Slovenija ima talent, aktivistke, spremljevalca oseb s sladkorno boleznijo do mame, pogovarjala sta se tudi s prof. dr. Tadejem Battelinom. Zato sem neučakano čakala na pogovor z njo. A 33-letna Lana, ki ima sladkorno bolezen tipa 1, ima zelo natrpan urnik. Kot specialna pedagoginja je zaposlena v osnovi šoli, popoldne vodi še različne vadbe in svetuje o zdravi prehrani. Ulovila sem jo šele v večernih urah prvega delovnega dne, ko se je vračala domov, zato me je najprej zanimalo, kako ji uspe nadzorovati sladkor in poskrbeti za vse tople obroke, kadar je ves dan zdoma.

»Najbolj mi pomagajo izkušnje, ki sem jih pridobila v vseh teh letih s sladkorno boleznijo. Pomaga tudi dobra organizacija, če je le mogoče, imam nekaj obrokov pripravljenih vnaprej. Dodaten bonus je nova črpalka, ki mi pomaga, da bolje uravnavam sladkor, in tako vpliva na kakovost mojega življenja. To so trije najpomembnejši dejavniki.«

Tudi ona ima v torbici vedno kakšno »hitro pomoč«, torej sok ali različne prigrizke.

»Po vseh teh letih zdaj že razumem, da je treba vračunati tudi zelo majhen prigrizek. Točno vem, kakšen bo vnos, če popijem dva decilitra sadnega soka, ko imam nizek sladkor,« o preračunavanju obrokov pove Lana. Pa ni bilo vedno tako, tudi ona je imela obdobja, ko se je v takšnih trenutkih težko omejila in je namesto enega jabolka pojedla pol tablice čokolade.

Sladkorček že več kot 20 let

Ko je bila še živahna devetletnica, je že aktivno trenirala športne plese. Postajala je sicer čedalje bolj utrujena in zaspana, a zdravnika je obiskala šele, ko je zaradi pogostega uriniranja mislila, da ima vnetje mehurja. Izmerili so ji precej visok krvni sladkor, naslednji dan meritve ponovili in takoj za tem hospitalizirali zaradi sladkorne bolezni tipa 1.

»Za starše je bil to velik šok, zame sploh ne. Mami sem samo vprašala, ali bom umrla. Samo to me je skrbelo,« o spominih na diagnozo pove Lana. »Že pred diagnozo nisem marala sladkarij, tudi na rojstnih dnevih nisem jedla tort, tako da mi dieta ni pomenila težav. Preiskave, meritve in vbrizgavanje injekcije, vse to me je zanimalo. Prav fino se mi je zdelo, da sem se morala pikati in si meriti sladkor. Staršema pa ne. Zanju je bilo to grozno. Spomnim se, da sem jima rekla, naj ne zganjata take drame, naj mi dasta injekcijo in gremo dalje,« razlaga Lana o svojih prvih letih s sladkorno boleznijo. »Starši včasih preveč komplicirajo, pritiskajo na otroka, ga nadzorujejo. Naj raje otroku pomagajo iskati smisel vseh pravil, ki jih dobijo od diabetologa. Vsem staršem svetujem, naj se z otrokom pogovarjajo, mu pojasnijo, kaj se s telesom dogaja, če pojedo preveč določene stvari. Tudi sama imam te izkušnje in vem, kako sem kot otrok iskala izgovor v hipoglikemiji, da sem se potem najedla sladkarij.«

Delna paraliza zaradi hipoglikemije

A padec sladkorja v krvi pod vrednosti je lahko velika težava in onemogoča normalno delovanje možganov. Tudi Lana je imela težko izkušnjo v mladosti.

»Ko sem še intenzivno trenirala športne plese, nekoč hipoglikemije nisem niti zaznala. Postajala sem čedalje bolj zaspana, začutila sem mravljince po desni strani telesa in počasi mi je odpovedala polovica telesa. Nisem čutila desne noge, nato roke, del obraza se je povesil in izgubila sem zavest. Na srečo se je mama takoj odzvala in me odpeljala v zdravstveni dom,« se spominja svoje izkušnje s hipoglikemijo. »Sladkor sem imela le 0,6 milimola na liter, zato so takoj ukrepali. Trajalo je kar dve uri, da sem spet začutila svoje telo. Če ne bi imela takojšnje pomoči, morda nikoli več ne bi čutila svojega telesa.«

A Lana se ne preda. Pravi, da dogodek jemlje le kot izkušnjo, in ne travmo, zaradi katere bi jo bilo strah nove hipoglikemije, prav tako se ni nehala aktivno ukvarjati s športom.

Raziskovanje vpliva intenzivne vadbe na telo

Prav šport je bila stvar, ki je ni hotela spremeniti ali omejevati, ko je izvedela za diagnozo.

»Zdaj, ko je za menoj že šest let trdega dela, lahko rečem, da me bolezen ni in ne bo ustavila. Vem pa, da za spremembe potrebujem veliko časa, znanja, vztrajnosti in volje. Naučila sem se uporabiti meditacijo in delo na sebi, da mi je lažje. Velikokrat, ko se odpravim na trening, pade sladkor zaradi vseh dejavnikov, ki jih je težko ali skoraj nemogoče predvideti in upoštevati. Naučila sem se, da moram pustiti dogodku, da se zgodi, se umiriti, sladkor popraviti, se sestaviti in iti naprej. To se sicer v teoriji sliši preprosto, a je zelo težko.«

Pa je sladkorna bolezen njen tekmec?

»Ne more biti pravi tekmec, ker je ne moreš premagati. Bolezen je treba sprejeti. Ne tekmujem proti njej, ampak grem skupaj z njo naprej,« mi razloži Lana.

Že od nekdaj se rada ukvarja s športom, kjer lahko premaguje svoje zmožnosti, zato obožuje visoko intenzivno vadbo in vadbo za moč. Nekateri zdravniki so ji te oblike športov odsvetovali in ji priporočali samo hojo ali tek.

»Tako sem začela sama raziskovati področje povezave športa in sladkorne bolezni, spoznavala svoje telo in merila učinke vadbe. Življenje na bolje mi je obrnila knjiga Phila Grahama, strokovnjaka za fitnes in nekdanjega bodibilderja, ki veliko piše o telesni pripravljenosti, izgradnji mišic in treningih pri sladkorni bolezni tipa 1. Pravi, da je treba sladkorno bolezen sprejeti kot prednost. In takrat sem ugotovila, da nisem več žrtev, ker imam sladkorno bolezen, ampak je bolezen lahko moj adut. Seveda pa to ne gre čez noč.«

Tudi sama se sprašuje, ali bi to knjigo enako sprejela, ko je bila še najstnica. Potrebovala je kar nekaj let, da je »naštudirala diabetes«, in vmes nekajkrat vrgla puško v koruzo.

Nikoli je ni bilo sram bolezni

Med prvimi osebami s sladkorno boleznijo pri nas je dobila inzulinsko črpalko.

»Takrat sem še aktivno trenirala športne plese in dr. Ciril Kržišnik, ki je bil takrat vodja Oddelka za endokrinologijo in diabetes, mi je pomagal priskrbeti črpalko, da sem še lahko tekmovala. Črpalka mi je vse zelo olajšala in naenkrat sem imela več časa. Je bila pa to drugačna črpalka od te, ki jo imam zdaj. Vedno se je ustavila, ko je sladkor padal, in me opozorila, ko je sladkor zrasel. Vibrirala mi je po štirikrat na noč in me prebujala. Imela je vstavljene bazalne inzuline, ki so imeli določene vrednosti, ne glede na moj sladkor. Nova črpalka že vse prilagaja mojemu sladkorju in ni več neprijetnih opozoril.«

Najstnikom je pogosto nelagodno in se ne odločajo za inzulinsko črpalko in senzor, saj sta na vidnem mestu.

»Mene nikoli ni bilo sram, da imam sladkorno bolezen. Mogoče takrat še ni bilo takšnega pritiska na videz, ker ni bilo družbenih omrežij. Včasih prav pomislim, kakšna škoda za mlade, da se ne odločajo za črpalko, ki bi jim tako zelo olajšala življenje.«

Ker je trenutno tako zelo aktualna umetna inteligenca in v ameriških medijih že pišejo, da bo nadomestila zdravnike, sladkorni bolniki pa si bodo s pomočjo ChatGPT sami uravnavali sladkor, me je zanimalo še njeno mnenje.

»Umetni inteligenci bi le delno zaupala, tudi črpalki zaupam, a jo popravljam, saj včasih bolje od nje vem, kaj bom počela čez dve uri. Poleg tega na sladkorno bolezen vplivajo še drugi dejavniki, kot so stres, spanec, splošno počutje in podobno, ki jih umetna inteligenca težko predvidi.«

Ni bolezen, le zdrav življenjski slog

Kot najstnica ni bila tako vestna in zdelo se ji je, da je edina, ki ne zna nadzorovati svojega sladkorja v krvi. Bila je žalostna, obupana in osamljena. Pozneje je ugotovila, da se pregrehe pripetijo še tako discipliniranim osebam s sladkorno boleznijo.

»Tudi s podkasti sem želela 'normalizirati' sladkorno bolezen, ker sem se dolga leta počutila, kot da nisem normalna, ker ne znam voditi svojega diabetesa. Želela sem si, da bi se tudi drugi počutili bolj normalne in sprejete, tudi če se jim zdi, da se kakšen dan trudijo zaman.«

V ta namen je tudi oblikovala svojo spletno stran in programe, ki vsem, ne le osebam s sladkorno boleznijo, omogoča, da se bolj zdravo prehranjujejo in postanejo še bolj »fit«. Je plod njenega večletnega raziskovanja o bolezni, njenem vplivu na telo in razmišljanje, na fizično in psihično počutje. O vplivu hrane, športa, stresa, spanja in odnosov na bolezen.

»Zame je sladkorna bolezen samo zdrav življenjski slog. Tudi recepte ustvarjam tako, da so jedi čim bolj zdrave, hkrati pa primerne za diabetike. Sladkorna bolezen zame ni več ovira, je moja prednost in moja moč. Tudi partner mi je rekel, da če ne bi imela sladkorne bolezni, se morda niti ne bi tako zdravo prehranjevala, niti ne toliko ustvarjala.«

Njen prosti čas je zapolnjen s številnimi projekti, ki so ji v veliko zadovoljstvo. V Lenartu, domačem kraju, vodi skupinsko vadbo in ima program za ljudi s čezmerno težo.

»Z diabetiki delam 'on-line coaching', predvsem individualno. Vsem ponujam tudi psihološko oporo, da se počutijo sprejete z vsemi svojimi napakami, čeprav morda ne znajo najbolje uravnavati sladkorja, če ne pazijo vedno na prehrano, to je normalno. Ne predavam teorije, moje delo temelji predvsem na razumevanju, ki ga imam zaradi izkušenj.«

Mlada specialna pedagoginja v prihodnosti načrtuje še izdajo priročnika za diabetike, njena skrita želja je izdati knjigo in če bo vse po načrtu, bo jeseni predstavila svojo kolekcijo oblačil za fitnes.