Zvezdana Mlakar: "Nikoli nisem izgubila vere v sočloveka!"

Predstava Figa je imela spletno premiero že marca, najbrž pa se strinjate, da se ne more primerjati s premiero v teatru?

Pri Figi imam sicer manjšo vlogo, se pa predstava, ki je nastala po romanu Gorana Vojnovića, ukvarja z generacijskim vprašanjem in mislim, da bi jo morali videti prav vsi starši. Vojnović - po njegovem romanu smo pred leti delali predstavo Jugoslavija, moja dežela - na nek poseben način čuti Slovence, našo družbo, duh. Seveda je spletna premiera nekaj drugega, gledališče je vendarle gleda-lišče, gledaš v živo, ekskluzivno, samo zate in vsak večer je malo drugače.

Kot da občinstvo soustvarja atmosfero predstave.

Kot gledalec si vpet v predstavo in preplet te žive energije v prostoru, kako eno in kako drugo občinstvo doživlja predstave, se lahko zgodi le, ko je predstava na odru. Lani in letos, ko nekaj časa ni bilo dovoljeno v gledališče, v kino, se družiti, smo šele spoznali, kako hitro lahko pogrešamo živi stik. In gledališče.

Ali je zaradi dela na televiziji kdaj trpela vaša igralska kariera?

Moje delo v SNG Drama, kjer sem zaposlena že več kot 30 let, ni nikoli trpelo zaradi česarkoli. Na mojem prednostnem seznamu je najvišje, vsi drugi so pozneje na vrsti, zato se morajo vedno prilagoditi mojemu dramskemu urniku. Ljudje me pogrešajo, če me ni na odru. Poleg tega imam občutek, da če je kdaj pravi čas, da imam kaj za povedati, je to zdaj. Čutim samozavest, moč, znanje. Zato zelo rada delam z režiserji, s katerimi soustvarjam predstavo, tako je bilo z Ivico Buljanom in mladim Dorianom Šilcem Petkom. Včasih si moral režiserja samo ubogati, ni bilo debate. Zdaj režiserji drugače vidijo gledališče.

Kako?

Gledališče je bolj iskreno in vedno bolj si želi dotakniti življenja. V drugih časih je bilo odmaknjeno od življenja, hotelo je biti akademsko, elitno. To mi ni bilo nikoli všeč, ker drugače doživljam gledališče in umetnost. Umetnost je namenjena ljudem. Režiserji dajo igralcu danes veliko svobode in možnost za kreativnost, prav zato z Buljanom zelo rada delam in občutek imam, da nastaja še ena dobra predstava.

Nastopili ste v njegovi predstavi 2020, ki je nastala v koprodukciji treh institucij (SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko in Cankarjev dom).

Ta predstava, ki je nastala po motivih besedil Yuvala Noaha Hararija, je bila zame posebno potovanje. Še pred epidemijo smo se ukvarjali s človekovo preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo, z vsem tem, kar nas je čakalo marca 2020.

Kritike so bile sicer precej mešane.

Predstava 2020 je imela kar nekaj slabih kritik, ampak predstave so bile polne in ljudje navdušeni. V predstavi smo prekršili vse, kar se prekršiti da. Kritika je del neke tradicije in bo mlela po svoje. Ampak če narediš predstavo, ki je zahtevna, ki ruši tradicijo in kode, ki veljajo v teatru, pri vsem tem pa išče resnico, ni tako pomembno, kaj o njej napišejo kritiki.

Vas kritike nikoli ne prizadenejo?

Včasih sem kritike zelo intenzivno doživljala in se me je vse dotaknilo. Oh, kolikokrat sem jokala zaradi tega! A to je resnično življenje in tako sem se tudi učila.

Kako pa ste, ko so bili vaši trije sinovi še mlajši, usklajevali družinsko življenje in igralsko kariero?

Malo sem že pozabila, kako je bilo, ampak nimam slabe vesti, če sem bila morda preveč zasedena. Včasih so me otroci že zjutraj z žalostnimi očmi spraševali: »Mami, ali imaš zvečer predstavo?«, ker je to pomenilo, da jim zvečer ne bom brala pravljice. Ampak ko so rasli, je rasla tudi njihova ljubezen do mojega dela in še danes ga dojemajo kot nekaj, kar je plemenito in se je zanj vredno čemu odreči. Nikoli niso čutili, da jim teater jemlje mamo, to so razumeli kot del mojega poslanstva in so mi vedno govorili: »Mami, ti kar delaj, potem si bolj srečna.«

Kot je rekel vaš gost v oddaji, psihoterapevt Tomislav Kuljiš: »Ni pomembno, da je mama dobra, zelo pomembno pa je, da je mama dobro.«

To je res pomembno. In otroci so čutili, da me delo izpolnjuje in osrečuje.

Omenili ste pravljice. Kot pripovedovalka pravljic ste sodelovali v seriji za otroke Zlati prah – Zvezdanine pravljice.

To so bile izvrstne serije, ki smo jih snemali, kot da bi delali pravo filmsko delo. Če si zdaj pogledam kakšno oddajo, šele vidim, kako kakovostno smo jih posneli, takrat se tega še zavedali nismo. Zelo rada berem pravljice, poklicno, prej sem jih svojim otrokom in zdaj vnukinji. To je veščina, ki je za majhnega otroka zelo pomembna, zlasti zdaj v tem hitrem življenju, ki ga živimo. Žal zaradi divjanja za denar in zmanjševanja sredstev otroški in mladinski program na RTV Slovenija ni več tako močan. Tudi kreativnih avtorskih oddaj je veliko manj in to siromaši družbo.

Zdaj je treba vse narediti hitro in poceni.

Ampak s tem se siromaši družbena nadstavba, kar se pozna na vseh področjih. Družba skoraj ne pozna več asociativnih povezav, ne razume umetniškega jezika, razume samo instant sporočila. Javne institucije se ne bi smelo dojemati kot politične, ampak kot lastnino vseh ljudi in za njih bi morala vsaka vlada, pa če je črna, rdeča, zelena ali rumena, skrbeti enakovredno, ne glede na politično barvo. Ampak, da to razumeš, moraš imeti visoko politično zrelost, ki pa jo boste tudi v svetu težko videli. Poglejte SNG Drama, ki je naše nacionalno, najboljše slovensko gledališče, pa se mu odreka podpora pri nujni prenovi! Če pogledamo na primeru družine, komu boš največ dal, če ne svojemu otroku? Mi pa svojemu otroku privoščimo le nekaj drobtinic.

Bi vas zanimalo politično udejstvovanje?

Ne, mislim, da lahko več naredim za svojo državo in državljane na drugačen način. In to enako, če ne še bolj politično. Mogoče čez 15 let, ko bom stara in modra, seveda pa ne v politiki, kakršni je danes, ampak v politiki nove dobe, ki temelji na iskrenosti. Mislim, da se bodo zgodile velike spremembe, ljudje bodo hoteli bolj transparentno sodelovati. Zdaj smo vsi izgubili vero, spoštovanje in zaupanje v politiko.

Izgubljamo tudi spoštovanje do sočloveka.

Spoštovanja kot da ni več, kaj vse lahko človek prebere na družabnih omrežjih! Ko sem imela oddajo o odprtih razmerjih, je bilo kar nekaj komentarjev v smislu, »vedno sem spoštovala Zvezdano, ampak s to oddajo se mi je zamerila«. Znati je treba ločiti, da jaz nisem to, kar ti v nekem kontekstu vidiš, ali je celo iztrgano iz konteksta. In izjava pomeni, da ne spoštuješ mene, mojega dela. Jaz sem samo ponudila premislek.

V prvi vrsti pa ne spoštuješ samega sebe kot odraslega, zrelega človeka, ki zna ločiti, da je življenje pisanih barv, da ne more biti samo belo ali zlato. Zataknil si se v dojemanju sebe kot majhnega otroka, ki najbolj uživa, ko je vse po njegovo. Najprej moraš spoštovati sebe, z vsemi svojimi napakami.

Torej »bodi to, kar si« ni dovolj.

Bodi to, kar si, ja, ampak z vsemi temami in svetlobami. In ves čas se moraš popravljati. Če rečem, da sem en histeričen človek, ki so mu všeč samo border collieji in če ti nisi na tej liniji, te izključim iz svoje družbe. To pomeni, da si to, kar si, pomeni pa tudi, da imaš še marsikaj za popraviti. Sledi sebi v tistih stvareh, ki so dobre za tebe in za družbo. Dvajset let smo kot družba spali, pozabljali na to, da smo socialna bitja in zato popolnoma izgubili občutek za sočloveka. Ne briga nas za drugega, nas briga le lastna rit.

Človek se mora vse življenje popravljati, se učiti sobivati, spoštovati sebe - a tudi sočloveka, živali, zemljo, svetost življenja samega.

Vedno moramo misliti na druge, to je bistvo ljubezni. Po oddaji o odprti zvezi smo na izpitu padli vsi. Mislila sem, da različnost toleriramo, da bo njuna specialna zveza le vzrok za razmislek o sebi, pa so se vsi ukvarjali z njima, če sta sploh normalna, kakšno motnjo, travmo imata. Vsak bi se moral vprašati, če je zares iskren s svojim partnerjem, če živi pravo dvojino, se ukvarja s svojim partnerjem, krepi vezo. Kaj pa nas briga, kako nekdo drug živi! Bila sta le iztočnica, da razmislimo, koliko nam pomeni resnica in resnica v partnerstvu. Biti iskren, pomeni tudi biti pogumen in se soočiti s svojo temo. To je težko in od tega bežimo. Bežati od sebe je tudi človeško, pomembno pa je, da v nekem trenutku le spregledaš in se ustaviš.

Zelo dobre nasvete imate.

Seveda, zdaj lahko o vsem tem govorim, ker sem šla čez vse faze, od občutka krivde, samozanikanja, manjvrednostnih občutkov do občutka žrtve. Na tej poti sem srečala samo sebe z vsemi svojimi temami, za katere bi me bilo nekoč sram, pa me danes ni. Imam srečo, da se življenja ne bojim. Vem, da je vse to del človeškega odraščanja. Spomnim se, kako sem se počutila žrtev in se deset let ukvarjala z drugimi, kako naj bi se obnašali do mene, namesto, da bi se sama s seboj. Zato vem, da se človek lahko spremeni le sam, do spremembe pa pripelje znanje. Če je človek odprt za znanje, umetnost, za različne poglede, če se na lastni koži uči, si ves čas krepi duha. Tak bo znal stopiti ven iz svojega ega in začel graditi samega sebe v ljubezni do drugih.

Tudi vaše oddaje učijo gledalce, lahko bi tudi rekli, da ste TV zvezdnica in vplivnica.

Moj življenjski slog sicer ni zvezdniški, sem pa zvezda v smislu, da se o moji oddaji pogovarjajo vsak ponedeljek, kar mi je v čast. Vsak se lahko najde v oddaji, o njej razmišlja, se pogovarja s partnerjem, prijatelji.

Zdaj ste izkušena igralka in zrela oseba. Kdo pa je bila Zvezdana, ki je igrala Suzano v Štigličevem Praznovanju pomladi?

To bitje ni bilo čisto nič pokvarjeno, čisto kot solza, verjelo je v ideale, posvečeno življenju in ljubezni, ne glede na to, da sem imela za seboj že težke izkušnje. Bitje za objeti in poslati v svet. Bila sem nepripravljena za življenje, ampak prav to, da tako čista zagazim v blato, je bilo moje poslanstvo. Ta čistost in posvečenost družbi, svetu, sila po ljubiti in čuditi se, je še vedno živa v meni. Pa tudi zamerljiva nikoli nisem bila. Verjamem, da je vsak z razlogom na tem svetu.

Vsak ima v sebi svoj zlati prah, ki se kaže na različnih področjih. Moj je, da nikoli nisem izgubila vere v sočloveka.