Naša smešna situacija je resna stvar
Spoštovani gospod Lešnik,
ko je Andrej Rozman Roza javil, da gre v predsedniško tekmo 2017, ker da mu ne preostane drugega, saj da v nasprotnem nihče ne bo zastopal interesov, ki niso zgolj njegovi, ste odobravajoče reagirali na facebooku, ki se obrača v oglasno desko za volitve predsednika Slovenije jeseni. Reagirali ste, da mora kandidirati med vsemi tistimi klovni tudi pravi klovn, in če kdo, potem bo Roza znal pokazati, da so klovni.
Ampak, kaj pa če so malo pomešali vse, konkurenti in "konkurenti" Boruta Pahorja. Kdo je v resnici naredil, kdo dela cirkus iz funkcije predsednika. No, ni cirkus, pravite vi, cirkus je bolj strukturiran. Marsičemu bi se lahko bil predsednik Pahor teh pet let, ki se mu končujejo, izognil, marsičemu se k sreči ni, in to spoštujem. Mislim najprej to, da se je po vsem le pojavila pravica do groba in so hude jame v Sloveniji pokopališču za nekaj prsti zemlje manj nečloveške, manj drugorazredne, kakor je bil okrog tega slišan nerodno verbalizirati predsednik pred Borutom Pahorjem, naš nesojeni generalni sekretar Združenih narodov Danilo Türk. Mariborčan v Ljubljani kakor vi.
Odnosa do ničesar ni v teh krajih. Tako mislim. Predsednik države je institucija, pika. Ne briše se čevljev z njim, saj menda kje še je meja, in mera, če njemu ne gre zmeraj z njima, to ne more biti vstopnica v gladiatorsko areno z dvema milijonoma rojakov, ki vedo o šefu države vse in nič. Ki o vsem vedo vse in nič. Zanimiva porcija drame bi bila, če bi predsednik sporočil, da letos pa se ne gre. No, ne bo, tako ali tako bo izvoljen, je bila pa zabavna misel. Ena velika Goga je ta Slovenija. Pamet pa ni avtomatična vstopnica v predsedniško palačo, ste mi rekli 2002., ko se je pred tistimi ljubljanskimi vrati gnetlo kandidatov, tudi izvoljivih. Izteklo se je bilo takrat v Drnovškovo zmago. In najbližje smo bili na tistih volitvah, da prvič državo ženskega imena vodi ženska.
Res vrta to v meni. Čemu bi morala pristati v volilni sejem bizarnosti. Tudi ni res, da bi bila predsedniška funkcija pri nas čisti protokol. Lepo vrsto visokih funkcionarjev predlaga šef države po slovenski ustavi. Vi pa ste že ob prvi predsedniški menjavi, Kučan-Drnovšek pred petnajstimi leti, opominjali, da so pravila, kdo pri nas lahko kandidira za predsednika, premalo določna, zelo tolerantna, in da bo treba to v prihodnosti rešiti. Pa nismo nič rešili! In imamo zdaj "kandidate za kandidate" (ker nihče od najavljenih nima še enega glasu/podpisa volivca ali stranke, da bi mogel realno misliti kandidaturo), kakršne imamo. Eden, diplomat, bi predsedniško funkcijo resnil, drugi, komik na začasnem delu župana, je naredil "razvoj" od imitatorja Janeza Drnovška do kandidata za predsedniškega kandidata. Na posredne volitve predsednika nismo pripravljeni, mi ne, nam razlagajo teoretiki volitev.
Rojstni dan ima Slovenija jutri. Slovenija za žico. 26-letnica. "Naša" 26-letnica? Kaj (naj) se praznuje po dveh desetletjih in pol, kaj vi praznujete, kaj živimo, kolikokrat smo zašli od ... Roške, kolikokrat smo se socialno razbili, onesnažili toliko opevano socialno državo, kaj vse izgubili, zamudili, ker je politični razred tako zelo naklonjen samemu sebi, če si sposodim vašo definicijo Kučanovega predsedovanja. Spomnila me je na premierjevo "za mano potop", ko je zadnjič pripovedoval, da mora prihodnje leto, ki bo spet volilno, zmagati njegova stranka, ker edino oni znajo. Kaj je to, gospod Lešnik? Predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak, ena, ki se ne bi branila selitve v predsedniško palačo, predlaga, naj država vsakemu paru, ki sklene zakonsko zvezo, podari slovensko zastavo. Krepili bi domovinsko zavest mladoporočencev na ta način, misli, novi zakon, novi dom in nova zastava za večjo pripadnost domovini, je napisala v pobudo vladi. Kar vidim vas, kako se vam koža ježi tudi ob znova omenjanem nujnem vlivanju domovinskosti v Slovence in Slovenke skozi šolsko vzgojo.
Saj so vsi tu! Generacijske menjave v slovenski politiki ne gledamo. Sveta, kakor se je bil naredil s padcem zidu, berlinskega, pa ni nikjer več. Prostori svobode se nam ožijo dnevno pred našimi očmi. Vsi drugačni, vsi neenakopravni. Naprej gremo nazaj. Tesno je, vse bolj. Zadnji čas za neka nova osemdeseta, za nove upore? Zakaj ne kot v novi Lovšinovi za 40. obletnico Pankrtov: Briga me.
Vanessa Čokl
Biti poln samega sebe, to volivci danes nagradijo
Spoštovana Vanessa Čokl.
Bistveni razlog, da državne institucije izgubljajo ugled, je nedvomno v tistem, kar delajo oni, ki jih zastopajo, in prav tako v tistem, česar ne delajo (pa bi pričakovali). To pravzaprav ugotavljate tudi sami. Poglejmo sodišča. Pri odmevnih primerih se zdi, da višja sodišča le redko soglašajo z nižjimi. Neposvečenemu opazovalcu - in takih nas je večina - se pač mora zdeti, da živimo v pravno neurejeni državi, kjer je o interpretaciji zakonov bolj malo konsenza, zakoni pa so poleg tega med seboj v nepreglednih protislovjih, včasih kar namenoma, kot je nekoč namignil nedvomno poučeni Ljubo Bavcon. Nekateri primeri, denimo tisti o rubežu hiše zaradi 270 evrov, so v velikanskem nasprotju z občutkom ljudi za pravičnost. Država bi spodbujala podjetništvo, hkrati pa ne zagotovi, da bi lahko mali podjetniki sodno izterjali dolgove v razumnem času, tudi kadar je od tega odvisno njihovo preživetje. Če dolgujemo državi, pa se vse spremeni; rubili nas bodo čez noč. Sodbe, ki jih sestavijo slovenska sodišča, padajo kot domine na evropskem sodišču za človekove pravice (tak je vsaj vtis), a to še ni vse. Opazno se razlikujejo v dikciji. Formulacije naših sodišč so zapletene, včasih komaj razumljive in ne vedno v klasičnem smislu logične (pač primerljive z dikcijo zakonov), česar nikakor ni mogoče očitati ESČP.
V to tirado sem zašel brez cilja, vendar se mi zdi zaupanje v sodišča prvi znak zaupanja v državo. Če se na sodišča ni mogoče zanesti, potem je vse drugo še slabše. Tu ne mislim na to, kako sodišča uporabljajo zakone (ki jih sprejema državni zbor) in kakšne sodbe sprejemajo, temveč zgolj na tisto, kar pričakujemo od postopkov - pravočasnost, sorazmernost, tehtnost, odpornost na politične pritiske itn.
A že se mi je misel zataknila. Ta pričakovanja niso realistična. Kako lahko od kogarkoli v tej deželi pričakujemo odpornost na politične pritiske? S tem se lahko hvali le kdo, ki ne ve (ali prikriva), kako globoko je že v politiki, na tej ali oni strani. Vsa politika se je skrčila na vprašanje, na čigavi strani si. Nič več ni vprašanje, kaj bi bila najboljša možna rešitev. Poglejte "javni interes", kakor ga predstavljajo mediji: izražen je v priljubljenosti politikov. Nikjer ni lestvice, kako ocenjujemo (politične, gospodarske, kulturne ...) projekte, ki jih zastopajo. Se vam ne zdi, da bi bilo to dosti bolj poučno? Sprašujejo nas, katero stranko bi volili ("če bi bile danes volitve"), ne pa zakaj. Odgovori ostajajo na ravni naključnih pripomb.
Prvi očitni krivec za nespoštovanje državnih institucij so same te institucije. Žižek nekje pravi, da se Laibach niso šli ironije, njihov projekt ni bil nobena zajebancija, pač pa je zgled zajebancije to, kar je postala slovenska politika. To je še kako res, oboje. Laibach so danes svetovna senzacija, slovenska država pa predmet posmeha. John Oliver nas je imel v zobeh še pred nesrečno saj-veste-kom. Res je sesul tudi Laibach, ampak to je pač on - sesul je celo dalajlamo, ki je še večja svetovna senzacija. Pri Laibach se je zapičil v njihovo izjavo, da so oni nacisti toliko, kolikor je bil Hitler slikar: "To pač pomeni le, da so zanič nacisti." Naravnost tragično je, da nimamo nobenih političnih vicev. Kakor da nas je sram ali pa niti ne vidimo, kako smešna je situacija in kako resna stvar je to. No, inteligentni humor nam tudi sicer ne gre preveč od rok.
Drugi krivec so mediji. Vem vem. Problem je medijem ušel iz rok skupaj z lastništvom. Če lastnik določa uredniško politiko, potem adijo neodvisno in kritično novinarstvo. Tu je vladar neoliberalizem, ustvarjanje dobička. Edini preostali javni medij, RTV, je kombinacija komercialnega programa (obolos neoliberalizmu), maničnodepresivne vaške veselice in propagandnega stroja, ki je "uravnotežen", se pravi na videz nedoločljive usmerjenosti, po učinku pa podpira preproščino in brutalnost. Se mi zdi, da novinarskemu delu medijev to počasi postaja jasno, ne vem pa, ali lahko rešijo stvar drugače kot s poglobljenim študijem materije, o kateri poročajo, tudi če k temu niso spodbujeni.
Tretji krivec je sama "kritična javnost". Izraz lahko razumemo na dva načina. Eno je javno kritiziranje kot priljubljen šport, kot tekmovanje v absurdnih in neargumentiranih trditvah. Tu praktično ni mogoče razlikovati med kritiko in obrekovanjem. Pravzaprav je mogoče, a do tega razlikovanja se moramo dokopati sami (le o kakšnem hujšem primeru tu in tam odloči sodišče). Taka "kritičnost" izdaja zgolj to, na kateri strani smo, druge koristi od nje ni.
V drugačnem pomenu pa je kritična javnost tisti (veliko manjši) del javnosti, ki ve, o čem govori. To že tako neznatno javnost zaznamuje nekaj, o čemer bi mislili, da je njeno živo nasprotje, a očitno ni: sektaštvo. Je razdrobljena in ima preveč opravka sama s sabo, da bi koristila še komu.
No, to ni bila kakšna pretanjena analiza. Manjka zlasti kontekst, v katerem se sploh zastavi vprašanje, kdo je kriv. Omenjeni so mogoče le grešni kozli. Oba veva, da so vzvodi moči drugje, čeprav vsaj jaz ne vem, natančno kje. Obstajajo indici, sledovi, ki zavezujejo novinarje, da jim sledite (in ne morete zgrešiti, če sledite denarnim tokovom). Ste nekakšni socialni forenziki, a vas sproti onemogočajo.
Če se vrnem k iztočnici, se povsem strinjam z vami, da predsednik države ni nepomembna funkcija. Navsezadnje, če odštejemo vse konkretne naloge, zastopa državo. Moram reči, da me je bilo globoko sram, ko sem gledal intervju z našim predsednikom na RT. Tu pa je paradoks: kaj si mislijo o našem predsedniku Rusi, je nepomembno proti temu, kaj zastopa pred svojimi sodržavljani (ki ga volijo). To dokaj natančno dokumentira Boris Vezjak.
Kaj najdemo tu? En sam velik PR. Kulturo narcizma. Preden pa zamahnemo z roko, moramo reči dvoje. Prvič, metoda je uspešna; mož je dobro ujel zeitgeist. Biti poln samega sebe je vrlina, ki jo volivci danes nagradijo. Drugič, mož je inovator; odkril je uporabo instagrama v politiki, še preden je Trump napravil tviter za svoje službeno glasilo. Skratka, spektakel. Predsedniška funkcija je kot nalašč za to, bolj kot katerakoli druga politična funkcija v tej deželi. In v spektakelski razsežnosti lahko Pahorju kontrira le Roza. Drugi kandidati (ok, kandidati za kandidate) so, kot ste sami ugotovili, drugorazredni klovni.
Na prihodnjih predsedniških volitvah bomo torej ocenjevali umetniški vtis, ki ga bodo napravili kandidati. Če se bo Rozi posrečilo na ta vtis navezati razumen program, ima več možnosti kot aktualni predsednik. Moral pa bo dobro premisliti, saj vodilna politična ideologija danes ni nič drugega kot nacionalni populizem.
Dal bom zgled te ideologije v slogu Johna Oliverja: Mlada družina nedvomno potrebuje zastavo. Potrebuje jo, da bo z njo mahala ob prazniku. In kaj bo praznovala? Da je dobila zastavo!
Bogdan Lešnik
