Drugi koncert orkestrskega cikla Narodnega doma je obetal glasbene presežke. In ni nas razočaral. Angleški komorni orkester je z dirigentom in solistom Julianom Rachlinom pripravil večer, ki nam bo zagotovo ostal v spominu.
Spored je bil kar nekoliko nenavaden, saj smo se že navadili poslušati ugledne goste iz običajne glasbene hrane preobjedenih evropskih kulturnih metropol, ki nam običajno strežejo z repertoarnimi posebnostmi. Tokrat so izvedli tri pogosto izvajana glasbena dela Ludwiga van Beethovna.
Spored je uvedla med temno silovitost in nežno liričnost razpeta uvertura k drami Coriolan Heinricha Josepha von Collina. Izvedba je začrtala interpretacijske okvire celotnega večera. Člani orkestra so se izkazali z izjemno natančnostjo in disciplino igranja, ki se je odražala v ritmični, intonančni in artikulacijski poenotenosti. Prav slednja je omogočila široko izrazno paleto, s katere so lahko prinašali pretanjene zvočne barve in odtenke. Nekaj težav jim je tu in tam povzročalo le nekoliko negotovo vodenje Juliana Rachlina v vlogi dirigenta. Siloviti uvodni unisoni v godalih, na primer, se kar niso in niso mogli oglasiti v silovitosti, ki bi ustrezala intenziteti čustev v sledeči drami.
V drugi točki večera je violinist Julian Rachlin nastopil kot solist. Odveč je izpostavljati vrline tega uglednega umetnika, ki se uvršča med največje mojstre svojega instrumenta. V svojem nastopu je pokazal vrhunsko tehnično spretnost, ki se ne ozira na izvajalske zahtevnosti skladbe. Njegovo branje Beethovnovega Koncerta za violino in orkester v D-duru je bilo sveže, drugačno, morda celo nekoliko tvegano. Urejenost klasicističnih metrično-oblikovnih struktur je vedno znova rušil z nepričakovanimi rubati in stalnim nihanjem tempa. Z njimi je interpretacija dobila nekakšen rapsodičen značaj, ki je morda lahko drugačno videnje klasičnega dela, a nas - glede na poetsko zasnovo skladbe - ni povsem prepričala.
Na površinski efekt preračunana izvedba
