Petra Vidali
Unikaten pesniški akt, ki ni samo knjiga enega leta
K
ako se človek počuti, ko je za njim nekaj, kar je sam imenoval življenjsko delo?
Verjeli smo, da je roman, ta ep brezbožnega časa, tista forma, ki lahko vsrka vse, ki lahko je vse, vi pa ste dokazali, da je to še vedno lahko ep. Ni romana, ki bi povedal toliko zgodb, kot ste jih povedali vi. Ali pa bi bil še nekajkrat obsežnejši od vašega epa.
Vaša vodnika sta pesnik Dante in oče Ante. Naključna rima je postala usodna ...
Vodnik je Dante, ampak gesta se zdi prešernovska. Če vas citiram: "... Prezrtim vrnil dostojanstvo,/ljubezni verz, skupnosti vez in kalnim/slovenskim časom čist, lep tekst, ep, članstvo/malega naroda v Klubu Vélike Zgodbe ..."
S "prešernovsko gesto" sem mislila na intenco, da ustvarite delo, kot ga v slovenščini še ni bilo in ki bo toliko, kot je osebna, tudi univerzalna zgodbovina naroda .
..
Nagrado mesta Kočevje ste dobili zato, ker ste upesnili te kraje in ljudi? Takšna gesta, nagrada nekomu, ki ni meščan nagrajujočega mesta, se mi zdi danes skoraj neverjetna.
Tudi v poosamosvojitveni zgodovini je odnos Slovencev do drugih južnoslovanskih narodov ena ključnih nevralgičnih točk (v resničnosti in v epu), niste mogli in hoteli mimo zgodbe o izbrisanih.
Vseh zgodb iz epa se ne moreva dotakniti, ampak nekaterih ne smeva obiti. Vaše dejanje sprave se zdi "ponovitev" neke druge epske sprave, Ahilove vrnitve Hektorjevega trupla njegovemu očetu.
Podobne zgodbe o poslušalcih na predstavitvah ali bralcih, ki prihajajo potem do nje s svojimi zgodbami, pripoveduje po Angelu pozabe Maja Haderlap. In tudi ona je pravzaprav tretja, zadnja generacija, ki še lahko (hkrati pa šele prva, ki sploh lahko) o njih govori.
Med znanimi mariborskimi osebnostmi, po svoje tudi tragičnimi, se spominjate tudi Herte Haas.
Kot vnuk Maistrovega borca (in nečak dveh) ste gotovo pozorni na vedno glasnejše nezadovoljstvo nad smelo Maistrovo gesto. Morda so tudi včasih ljudje na Štajerskem po tihem mislili, da jim ni ravno naredil usluge, danes pa si to upajo povedati. Namesto Maistra na piedestal postavljajo Magno.
Ob prodajanju Celice - pa tudi informacijah o spremembah najemnikov in namembnosti vrta Društva slovenskih pisateljev in restavracije Pen klub - sem se spomnila legende o tem, kako vi "kolonizatorjem" niste hoteli prodati pisateljske hiše v Tomšičevi ulici. Drži?
