Doberdob, slovenskih fantov grob

Borut Pahor in Sergio Mattarella, slovenski in italijanski predsednik države, sta konec oktobra v Doberdobu skupaj odkrila spomenik, ki so ga postavili slovenskim vojakom ob stoti obletnici krvave morije na goriškem krasu med prvo svetovno vojno. Pobudnika za postavitev spomenika sta bila Kulturni dom Gorica ob prizadevanjih Vasje Klavore in italijanska občina Doberdob. Čeprav je Doberdob kar nekaj generacijam znan po ponarodeli pesmi kot slovenskih fantov grob, v kraju doslej ni bilo spomenika, ki bi opozarjal na Slovence, ki so se na tem kosu krasa bojevali in umirali pred sto leti. Pomnike in spomenike svojim vojakom, padlim na tem delu soške fronte, so že postavili Italijani, Hrvati, Madžari in Poljaki. Zdaj na krajevno pobudo tudi Slovenci. Ob predsedniku Pahorju so se slovesnosti udeležili še slovenski ministri Gorazd Žmavc, Anja Kopač Mrak in Tone Peršak pa tudi podpredsednik državnega zbora Matjaž Nemec. Zakaj ni bilo še koga, na primer predsednika državnega zbora Milana Brgleza, ki menda namerava kandidirati za naslednjega predsednika države, ni vprašanje za milijon evrov. Slovenski uradni občutek za ne ravno kratkoročno slovensko zgodovino je na ravni spomina akvarijske ribice.

Dvanajst soških bitk

Scena za 12 soških bitk je bila postavljena. Fronta je potekala v dolžini 90 kilometrov v zahodnem slovenskem visokogorju, v dolini reke Soče in na kraških planotah, od Rombona do Tržaškega zaliva. Na strani Avstro-Ogrske so se bojevali skoraj vsi narodi te večnacionalne monarhije: Nemci, Madžari, Italijani, Slovenci, Hrvati, Srbi, Bošnjaki, Čehi. Njihov poveljnik na soški fronti je bil Svetozar Borojević von Bojna, edini nenemški feldmaršal v avstro-ogrskih oboroženih silah, Italijane, ki so bili v veliki številčni premoči, je vodil grof general Luigi Cadorna.

Italijani se ustavijo šele na Piavi

Sledila je zadnja, 12. soška bitka, v bistvu so jo Avstrijci in zavezniki Nemci, ki so priskočili na pomoč v okviru vojaškega načrta Zvestoba v orožju, začeli že v 11. ofenzivi. Ob dveh zjutraj 23. oktobra so avstrijski in nemški vojaki pri Kobaridu silovito napadli, to je bil sloviti preboj pri Kobaridu, o katerem se učijo na vseh vojaških akademijah. Italijani so se ustavili šele na reki Piavi.

Izjemno pogumni

Od slovenskega bataljona je ostalo 76 mož

Vroče je bilo tudi že prej, ostanek 10. bataljona 87. pehotnega polka, rekli so mu tudi štajerski ali celjski, ki se je v drugi ofenzivi leta 1915 bojeval na Doberdobu, so po dvanajstih dneh srditega bojevanja poslali v zaledje. Bilo je veliko ranjencev in bolnih, umirali so, po štiridnevnem počitku je od bataljona ostalo samo 76 mož. To je bil račun spopada na Doberdobu. Od okoli 1300 vojakov desetega bataljona jih je padlo ali umrlo za posledicami ran okrog 600, 200 do 300 je bilo trajnih vojnih invalidov. Izgube so nastale v dvanajstih dneh in nočeh nenehnih bojev proti desetkratni italijanski številčni premoči. Italijanom ni uspelo zasesti niti tristo metrov bojišča.