Bilo je grozno. Sramotno. Katastrofalno. Pod nivojem. Za bruhat. In vse to, še preden se je sploh začelo. Seveda zgolj na spletnih družbenih omrežjih, kjer se je po predizboru Eme 2018 zbral ves nakopičeni gnev in obup naroda s kilavo samopodobo. Komentarji, kako vse skupaj ne zanima nikogar več, razen nekaj pedrov in starih mam, so deževali, nam pa je od branosti članka o tem, kako se v finale Eme ni uvrstila Nika Zorjan, v urah po prireditvi skoraj razneslo spletni števec. Nezanimanje pa tako. Izjemno veliko hrupa okoli nečesa, kar je bojda samo sebi namen. In za kar je bojda škoda vsakega centa. Izbiranje evrovizijskega predstavnika je krasna priložnost, da se oglasijo tisti, ki so se na Emo želeli uvrstiti, pa jim nikoli ni uspelo, pa starejši, bolj tradicionalni gledalci, ki ne morejo preboleti, da so časi Berte Ambrož mimo, in nato še tisti, ki pri metanju kamnov pač radi sodelujejo. Ker je tolažeče. Kot ne obstaja tipična evrovizijska skladba, tudi ne obstaja pravi predstavnik. Niti Abbin Waterloo ni bil v sedemdesetih všeč vsem Švedom. In ob pojočem možakarju v krilu so znoreli tako Izraelci kot Avstrijci.
Mojih šest Evrovizij me je naučilo, da nihče slovenskih glasbenikov ne daje bolj v nič kot Slovenci