“Čeprav veliko tečem, se deset kilometrov ne more primerjati z vodenjem enourne oddaje. Všeč mi je, da bova osvetlila del televizijskega življenja, ki ga običajno gledalci ne vidijo, ga ne predstaviš ali razgališ vsem. Pogosto odgovarjam na vprašanja o tistem ‘vidnem’ delu mojega življenja pred kamero, tokrat pa lahko spregovorim o trenutku, ko si tako izpraznjen, da ti preprosto vse dol pade. Pri težkih oddajah si ne dovoliš, da bi karkoli prepustil naključju. Vsako sekundo moraš biti stoodstotno zbran. Po treningu si lahko zelo utrujen, a so misli spočite, po zahtevni oddaji pa si popolnoma povožen, lačen, izžet ... ne vem, kot bi odtekel vsaj 21 kilometrov.”
Potrebna je mentalna stabilnost
“Gre za zanimive trenutke, ki jih vsak oblikuje po svoje. Jaz sem pred oddajo najraje doma, saj se zaradi hrupa v službi težko osredotočim nanjo, običajno pa grem pred njo še teč. To me zbudi in napolni z energijo. Telefone imam utišane, sprejemam le nujne klice in si poskušam zapomniti ključne stvari, da imam potem stvari v svojih rokah. Marsikdo bi rekel, bomo improvizirali! Seveda, a bomo zato morali predvideti trikrat več različic, kako se bo oddaja razpletala in na katera vprašanja želimo slišati odgovore. V resnici je improvizacija predvidevanje, kaj se bo lahko zgodilo, je dodelan scenarij. Je pa umetnost, da se v tem dodelanem scenosledu tako sprostiš, da pustiš temo teči, da je na silo ne preusmerjaš ali prekinjaš. Za to je potrebna kilometrina, zaupanje vase. Na primer Lidija Hren nima nikoli zapiskov, vse ima v glavi! Jaz sem nekje na pol poti in še vedno se počutim varneje, če imam na papirju nekaj iztočnic in vprašanj. Za urno oddajo jih je približno za štiri liste, med njimi pomembnejša podčrtam včasih z barvnimi flomastri, včasih s hčerkinimi voščenkami, kar pač najdem doma tisti dan. Barvice, voščenke ... to vse prav pride, da lažje vizualiziram, da česa ne spregledam. Med oddajo nimam časa brskati in iskati med zapiski, zato je pomembno, da si okvirni scenarij oddaje zapomnim.”
Ožigosana kot razvedrilna voditeljica
Piramido so mi predstavili kot polemično oddajo, ki bo obdelovala aktualne družbene in gospodarske teme. Licenco za oddajo so avtorji zelo uspešno tržili in z njo želi uspehe po vsej Evropi. Ampak, kakorkoli, po koncu oddaje sem bila ožigosana kot razvedrilna voditeljica. Po Piramidi sem začela iz ničle. Veliko časa sem porabila, da mi je v informativnem programu uspelo dokazati, da lahko naredim tudi kaj zahtevnega. Čutila sem nezaupanje. Ne glede na številne razkrite zgodbe v oddajah 24 ur in Trenja sem najprej delala prispevke za Poročila ob enih, potem sem nadaljevala z delom za osrednje informativne oddaje. Včasih sem se res spraševala, zakaj me ne izkoristijo bolje, če pa želim delati. A po drugi strani sem prav na ta način pridobila neka znanja, ki jih sicer ne bi. Opravila sem denimo govorne vaje, lahko sem nekaj naredila na sebi, česar ne bi mogla, če bi se ‘na polno’ ukvarjala s kako oddajo. Očitno je moralo biti tako.”
Nima strahu
“Slovenija je en majhen vrtiček, tukaj ni tako velikih interesov, da bi se lahko komu kaj zgodilo, čeprav razkrivamo zgodbe o sporno porabljenih milijonih, recimo v zdravstvu. Grožnje oziroma pritiski so drugačne narave. Skušajo te diskreditirati, s pritoževanjem nad tvojim delom prikazati kot slabega ali nekompetentnega novinarja, grozijo s tožbami in podobno. Če v takem primeru nisi močan, verjetno hitro umolkneš ali se umakneš in raje poročaš o neproblematičnih stvareh. Sama nimam strahu in pomislekov, čeprav me doma kdaj vprašajo, ali se prav moram lotevati tem, o katerih poročamo v Tarči. Seveda, ko slišiš, da jo je na tujem skupil kak novinar, kako so na Malti umorili novinarko, ki je raziskovala korupcijske škandale ..., potem ti ni vseeno, a si mislim, da pri nas ni tako hudo. Prav tako ne kliče nihče, ki misli, da bi lahko name vplival ali da bi poskušal spremeniti odnos uredništva do teme. Ni se še zgodilo, da bi kdo poskušal pred oddajo klicati mene ali kolege in nas v karkoli prepričeval. Seveda je to zelo tvegano, saj kličoči dobro ve, da bi sama tak poizkus zagotovo izdala. Enostavno vedo, da se ne izplača. Vsa komunikacija z gosti, ki nastopajo v oddaji, pa je dejansko izključno namenjena le seznanjanju s temami in je vedno za vse enakovredna. Poleg tega se izogibam vsemu, kar diši po pokroviteljstvu. Ne vodim prireditev, razen izjemoma dobrodelnih, in se ne udeležujem dogodkov, ob katerih bi se lahko ustvaril vtis, da je to PR za gostitelja.”
Cel članek lahko preberete v novembrski številki revije OBRAZI.
