Na največjem filipinskem otoku Luzon, v odmaknjeni vasici Sagada, ki je od Manile oddaljena devet ur in več vožnje (in še to, če vreme dopušča), živi ljudstvo Igorot, katerega pogrebna tradicija je tako posebna, da je postala turistična atrakcija.
Pri pogrebnem obredu, ki naj bi bil star več kot dva tisoč let, trupel pokojnikov ne pokopljejo, temveč jih privežejo ali obesijo na pečine visoko nad tlemi.
Takšen pogrebni obred je edinstven za Filipine, vendar so se podobne prakse skozi zgodovino pogosto pojavljale v delih Kitajske in Indonezije. In medtem ko so drugod to tradicijo opustili, v Sagadi še vedno živi. Čeprav je danes veliko manj visečih pokopov kot v prejšnjih generacijah, Igoroti verjamejo, da se bo tradicija nadaljevala.
V zadnjih letih so Sagado začeli obiskovati radovedni popotniki in turisti, zato lahko rečemo, da so pokojni poskrbeli, da so njihovi potomci in sovaščani dobili prepotreben gospodarski zagon.
Pogrebni običaj se v skupnosti začne, še preden človek umre. Starešine ročno izdelajo svoje krste iz lesenih brun in jih izrezljajo, običajno nanjo napišejo tudi ime, da se ve, kdo leži v njej. Če je človek bolan ali prešibek, da bi sam pripravil krsto, mu pri tem pomaga družina.
V preteklosti so bile krste krajše, dolge le kakšen meter, zato je bilo pogosto treba zlomiti kosti pokojnika, da so ga spravili v to premajhno škatlo. Čeprav zveni kruto, je bila simbolika kratkih krst v tem, da se "vse vrne na svoj začetek", torej da se pokojnik vrne v položaj ploda, v katerem je prišel na svet. Danes so viseče krste običajno večje - dolge približno dva metra, ostali elementi tradicije pa so ostali nespremenjeni, piše hrvaški portal PunKufer.
Preden mrliča položijo v krsto, ga posedejo na lesen "smrtniški stol", ga zvežejo z ratanovimi listi in trto ter pokrijejo z odejo. Truplo nato prekadijo in tako za nekaj dni odložijo razgradnjo, da se lahko svojci v miru poklonijo.
Krsto s pokojnikom si nato na pogrebnem sprevodu domačini nad glavami podajajo iz rok v roke. Če na katerega steče nekaj kapljic tekočine iz pokojnika, to naznanja srečo in blagoslov.
V tem času na mestu, kjer bo nova krsta obešena, v pečino zabijejo kline, ki jo bodo držali. Verjamejo, da višje kot so mrtvi, večja je možnost, da bodo njihovi duhovi dosegli višjo raven v posmrtnem življenju.
Krste so težko dostopne, a morda je bolje tako – zaradi spoštovanja do pokojnika kot tudi zaradi varnosti.
Nekatere krste so stare več kot sto let, a se podoba pokopališča nenehno spreminja, saj lesene krste gnijejo in razpadajo ter nazadnje povsem padejo s svojih prvotnih pozicij.
