(FOTO) Severna Koreja je kot težaven otrok

Severna Koreja zadnjih nekaj tednov nikakor ne izgine s časopisnih strani in iz udarnih terminov TV-poročil. Grožnje, ki si jih zavoljo jedrskega orožja in poskusov z njim izmenjujeta ameriški predsednik Donald Trump in severnokorejski voditelj Kim Jong Un, zaposlujejo politične analitike bolj kot kadarkoli v minulih letih ali celo desetletjih. A še letošnjega junija je bilo drugače. Južnokorejski predsednik Moon Jae In je namreč za odnose s Pjongjangom imenoval celo ministra, to je postal Cho Mjoung Gjon, bivši vladni uradnik z dolgoletnimi izkušnjami pri sodelovanju s Severno Korejo.
Gjon je bil v času zbliževanja obeh Korej v letih 2006 do 2008 tajnik takratnega liberalnega južnkorejskega predsednika Roh Moo Hjuna in je sodeloval pri pripravi srečanja obeh voditeljev leta 2007 (Severno Korejo je takrat vodil Kim Jong Il). Že tri leta prej pa je sodeloval tudi pri odprtju skupne industrijske cone v obmejnem mestu Kaesong. Kompleks je nastal kot znak možne sprave med državama, v njem je sčasoma začelo delovati več podjetij. A potem ko je Južna Koreja dobila konzervativno vodstvo, ki je, predvsem zaradi ameriškega vpliva, spremenilo politiko do severne sosede, je tudi industrijska cona v mejnem pasu začela izgubljati veljavo. Dokončno pa so podjetja v njej zamrla, ko je zaradi jedrskih poskusov Severne Koreje njena južna soseda kompleks zaprla. In tako je šla v nič ena redkih skupnih točk med državama.

Nikamor brez vodnika

Za razumevanje agresivnega besednjaka Zahoda do Severne Koreje je na dogajanje vsekakor treba pogledati tudi izza meja te države. Seveda ni nič lažjega kot od zunaj pametovati in se čuditi, kako da ljudstvo še ni vrglo z oblasti mladega diktatorja Kim Jong Una. A Koreja (kot ji pravijo v Severni Koreji, ker ne priznavajo obstoja dveh držav, temveč samo ene, Koreje) je tako zelo drugačna in posebna od vseh diktatur, da je potrebnih več obiskov te države, da se dokopljemo vsaj do delnega razumevanja dogajanja v njej (ki nikakor ne pomeni odobravanja).
Obisk Severne Koreje nikakor ni tako zelo onemogočen, kot skušajo nekateri predstaviti. Že res, da običajno traja kak teden dlje kot za druge države, da se pridobi vizum, in da v državo ni mogoče potovati individualno, temveč le preko pooblaščenih agencij. Pa tudi, da po državi tujci ne morejo potovati, kot jih je volja, ampak zgolj v spremstvu vodnika in še koga ter po vnaprej določenem programu. A vse to ne odvrne vedno več tujcev, ki se odločijo za pot v to zaprto državo. Tako ni presenetljivo na pekinškem letališču srečati skupino več kot stotih mladih iz ZDA, Avstralije in z Nove Zelandije, ki se v Korejo odpravijo na rafting ali zgolj na običajno turistično pot. Ali na poti po državi naleteti na Slovenca, ki sta med poslovno potjo na Kitajskem imela tri dni časa in sta v Korejo z agencijo prispela iz Pekinga.
A kakorkoli prispemo v Severno Korejo, šok je precejšen. Ne glede na to, da prej naštudiramo pot in preberemo mnenja na različnih portalih, da se o navadah pozanimamo na vseh koncih in krajih, tudi pri tistih, ki so v Koreji že bili. Doživetje iz prve roke preseže vse.

Poklon voditelju

Korenine tega, da v Severni Koreji še ni kritične mase, na katero bi se lahko oprli privrženci prevrata, gre iskati že v zgodnjem otroštvu Korejcev. V nekaterih vrtcih so otroci pet ali šest dni v tednu, k staršem gredo le čez konec tedna. Trojčki so v državnem vrtcu do tretjega leta starosti; država to pojasni z besedami, da je skrb za trojčke veliko breme in jo pač prevzame namesto staršev. Indoktrinacija, ki vpliva na kasnejšo miselnost, se torej začne že v vrtcu, nadaljuje v šoli in kasneje na fakulteti. Ker so prvi zametki ideologije prisotni že v zgodnjih otroških letih, vzgoja pa se zaključi v mladostniških ali po študiju in potem sledi še v službi, je težko spreobrniti miselnost. Še posebno ob nenehnem ponavljanju o zunanjem sovražniku, ki preži na priložnost, da z oblasti vrže voditelja. Zdaj Kim Jong Una, prej njegovega očeta Kom Jong Ila in pred njim še stvaritelja zdajšnje Severne Koreje, Kim Il Sunga.

Želja po priznanju

Za tujega novinarja so zato lahko še posebno dragocena srečanja s kolegi, ki se v Pjongjangu veliko zadržujejo in jim je skozi dolga leta sodelovanja z državnimi uradniki na različnih ravneh uspelo prodreti v vsaj nekatere, četudi še tako majhne pore korejskega ustroja. Eden njih je Eric Talmadge, že več kot 25 let dopisnik agencije AP iz jugovzhodne Azije. Edine zahodne tiskovne agencije, ki ima v Pjongjangu svoje dopisništvo. Kot je povedal Talmadge, je v Severni Koreji vsak mesec vsaj nekaj dni, običajno pa kak teden. Izjemni poznavalec tamkajšnjih razmer, ki je v enem samem stavku tudi strnil dogajanje, ki zadnje tedne svetu ne da mirno spati.
Medsebojne grožnje ameriškega predsednika in severnokorejskega voditelja je pripisal (tudi) želji Severne Koreje, da jo ZDA in posledično ves svet uradno priznajo za jedrsko velesilo. Ker bi tako Severna Koreja postala tudi dejaven sogovornik na tako nevarnem področju, kot je jedrska oborožitev, in ne zgolj težavna država, ki od časa do časa zagrozi, kaj vse lahko stori. Američanom v prvi vrsti in šele potem vsem drugim. Severna Koreja je v vsakem primeru kot nekak težaven otrok, za katerega nikoli ne veš, kako bo reagiral na zagroženo kazen in kaj bo storil, če mu kaj ne bo povšeči. Kljub vsem obveščevalnim možnostim namreč nihče z gotovostjo ne more potrditi, kaj vse se za izrečenimi grožnjami Zahodu dejansko skriva. Zato je toliko večje upanje, da bi pozivi k bolj spravljivemu tonu obeh strani, ki jih je slišati od južnokorejskega predsednika, lahko padli na plodna tla. Sploh, da bi jim prisluhnil mladi severnokorejski voditelj, na katerega ZDA skušajo vlivati preko Kitajske. Rusija, ki prav tako meji na Severno Korejo, pa seveda modro čaka na razplet.
Previdnost v ravnanju do Severne Koreje seveda ni kar tako. Država je namreč bogata z rudami, minerali in kovinami (železo, cink, baker, srebro, zlato, vanadij, titan), ki jih na zahodni polobli še kako potrebujejo, predvsem za proizvodnjo pametnih telefonov in nekaterih drugih visokotehnoloških izdelkov. Kako torej pritisniti na severnokorejski režim, da bi klonil pod pritiskom, a se obenem ne tako zelo razsul, da bi bilo ogroženo pridobivanje tistega, kar svet, ne glede na vse zamere do režima, vendarle potrebuje? Kakšna naj bo pri tem vloga Kitajske, ki je najpomembnejši trgovinski partner Severne Koreje? Kako zagotoviti, da bodo sankcije, ki jih je sprejela OZN, tudi dejansko učinkovite? Kako preprečiti, da država, ki jo želijo spraviti na kolena, ne najde obvoznih poti za prodajo tistega, kar ima, kar svet potrebuje in s čimer režim služi, da lahko še naprej vlada?

Kratkotrajna otoplitev

Ob vsem tem se poraja vprašanje, kakšna bi bila podoba Severne Koreje, če bi se odnosi z južno sosedo nadaljevali v tonu, kot sta ga ubrali leta 1988. Od tega leta naprej se je namreč začelo krepiti trgovinsko sodelovanje med državama, na kar so tudi ZDA gledale z naklonjenostjo. Leta 1991 sta potem obe Koreji podpisali sporazum o nenapadanju (državi sta namreč uradno še vedno v vojni) in istega leta sta obe postali članici OZN.
Odprtost Severne Koreje do sodelovanja se je v še večji meri pokazala leta 1992, ko je država mednarodni komisiji dovolila pregled nekaterih jedrskih objektov, leta 1998 pa je sledil še en pomemben mejnik v odnosih med državama. Takratni južnokorejski predsednik Kim Dae Jung je namreč kot znak dobre volje pri krepitvi medsebojnih stikov predlagal, da se politična vprašanja med državama ločijo od gospodarskih in drugih oblik sodelovanja. Takratni voditelj severne sosede Kim Jong Il je sprejel ponujeno roko in junija 2000 je bil svet priča srečanju voditeljev obeh Korej. Potekalo je v Pjongjangu, položeni so bili temelji za še boljše sodelovanje.
Na območju demilitarizirane cone, ki je pod nadzorom OZN, so ustanavljali skupna podjetja, južna soseda je proti severni začela graditi železniško progo, še leta 2007 sta državi podpisali deklaracijo o približevanju obeh Korej (takrat je Južno Korejo vodil Roh Moo Hyun, ki je nadaljeval strpno in spravljivo politiko do severne sosede). Ker je želja po ponovni združitvi v obeh državah tlela vse od vzpostavitve meje po 38. vzporedniku in dokončni ločitvi Koreje na dve državi leta 1948 (kar sta seveda opravili velesili, takratna Sovjetska zveza in ZDA).
A pozitivnih premikov obeh strani je bilo konec, ko je južnokorejski predsednik postal konzervativec Lee. Ob izdatni pomoči ZDA je prekinil politiko svojih predhodnikov do Severne Koreje, ta pa mu seveda ni ostala dolžna. Kljubovalno je leta 2008 preklicala vse sporazume med državama, začela je rožljati z orožjem in tako je še danes, čeprav sta se tudi tam zamenjala voditelja. Kim Jong Ila, ki je umrl decembra 2011, je nadomestil njegov sin in kmalu pokazal, da z njim ni šale.

Nezaupanje

In smo spet na točki, ko je treba poznati miselnost ljudi, ki živijo za tesno zaprtimi mejami države, odrezani od informacij, in si zato ne morejo ustvariti lastnega mnenja s primerjavo med različnimi viri. Enega samega imajo, državnega. Ni različnih medijev, ki bi zagotavljali različna mnenja. Ni na voljo tujih medijev, vsaj običajnim ljudem ne, da bi prebrali, kakšen je pogled od zunaj na to, kar se dogaja znotraj Severne Koreje.
Nekateri poznavalci razmer, sploh dopisniki tujih medijev, ki v Pjongjang prihajajo redno, ocenjujejo, da tudi Severna Koreja ne bo ušla vsemu, kar se dogaja po svetu, predvsem glede informacij. A te prihajajo v državo po kapljicah. Nekateri tudi napovedujejo, da bo zdajšnji voditelj sčasoma le vpeljal novosti in postopoma začel rahljati spone, ki omejujejo ljudi, in to ne le Korejcev samih, temveč tudi tujce.
Eden od načinov, kako Severna Koreja išče in navezuje stike s svetom, so še društva prijateljstev, ki jih ustanavljajo s posameznimi državami. Med njimi je veliko evropskih (tudi Slovenija), omogočajo pa prav tako lažje dogovarjanje o gospodarskem, kulturnem in znanstvenem sodelovanju. Korak po korak se država torej odpira, vse več Korejcev ima stik z zunanjim svetom, a še vedno je veliko nezaupanja do tujcev. In tujcev do njih. A v katerokoli smer se bo odpiranje Severne Koreje obrnilo, nihče se ne slepi, da se bo zgodilo brez privolitve in dogovora velesil. Korejski polotok je preveč strateško pomemben.