Kdor vsaj malo spremlja program TV Slovenija, je zagotovo že zasledil oddajo o turizmu Na lepše. Njena urednica je ognjevita Dolenjka Marjana Grčman, od letošnje pomladi tudi predsednica Društva turističnih novinarjev Slovenije. Z njo smo poklepetali o njenem delu, ki je zanjo vse prej kot zgolj služba.
Poznamo vas po odličnih novinarskih prispevkih o turizmu, v prvi vrsti slovenskem. Kako in kdaj ste se znašli v turističnem novinarstvu?
Po naključju (smeh). V novinarske vode sem prišla tako, da sem si želela postati novinarka, pa nisem bila sprejeta na fakulteto. Potem sem tako dolgo iskala delo prek študentskega servisa, dokler niso pri Dnevniku potrebovali nekoga, ki je obvladal slepo tipkanje. Tako sem se sploh dotaknila novinarstva. V tistem obdobju sem veliko delala za Toneta Fornezzija - Tofa, ki me je poslal na Triglav poročat o tedaj tradicionalnem dogodku Vrh na vrhu. In tam sem spoznala Saša Hribarja, ki me je pripeljal na televizijo in s tem nehote usodno zaznamoval moje življenje. Danes ga žal ni več med nami in preprosto ne morem sprejeti njegovega odhoda, ker je bil vedno tako zelo živ in poln življenja … Kakorkoli – oddaja Tistega lepega dne, kjer sem tedaj delala, je imela pisarno tik zraven turistične redakcije Draga Bulca, ki je nekega dne potreboval novinarko, in to sem bila jaz. Zadovoljen je bil z mojo terensko reportažo in tako sem pristala v turizmu. Sem se pa od zmeraj rada potepala.
Se posvečate samo turističnemu novinarstvu?
Glede na to, da imam vsak teden 25-minutno oddajo, ki zahteva dva dni dela na terenu, priprave na to delo, pregled materiala, montažo, pisanje raznih člankov, študijske ture, res polnokrvno živim turizem. Zdi se mi, da dokaj dobro poznam mikrolokacije, predvsem pa me iskreno zanimajo zgodbe ljudi. Turizem ni samo dodatek k BDP-ju, suhoparno štetje prihodov in nočitev, ampak resna gospodarska panoga. Za mene je to eden možnih načinov življenja in tudi eden najlepših. Z njim sicer ni mogoče obogateti, je pa zagotovo prijeten način služenja denarja.
Kaj ste se skozi to delo naučili?
Kot turistični novinar skačeš čez lastne planke, si širiš obzorje. Obenem pa si po svoje privilegiran, saj prideš tja, kamor običajni turisti ne. Kaj sem se naučila? Da rečem odločni NE turizmu, ki uničuje, in jasen DA turizmu, ki ohranja lokalni način življenja, daje delovna mesta domačinom in ščiti naravo.
Osredotočeni ste na slovenski turizem, ampak poročate tudi o primerih iz tujine, kajne?
Tudi. Pravkar smo bili z ekipo na severu Francije, v regiji Haute-de-France, ki je letos razglašena za gastronomsko regijo. Te študijske ture so mi zelo dragocene, ker se mi zdi, da na njih rastem kot človek in zorim kot novinarka. Super je, ko lahko s tujimi novinarskimi kolegi delimo mnenja o turističnih praksah iz drugih koncev sveta, kaj na primer teži turizem na Menorki, s kakimi težavami se srečujejo v gostinstvu in podobno. In v bistvu se na različnih koncih sveta srečujemo z istimi težavami, samo rešujemo jih na različne načine. V Haute-de-France sem bila recimo ponosna, da je bila Slovenija za Menorko ali Barcelono zgled, kar se tiče celostne obravnave trajnostnega turizma na ravni države. Impresioniralo jih je, kako uspešno se na mikrolokacijah spopadamo z omejevanjem masovnega turizma, prav tako so bili presenečeni nad usklajenim nastopom STO-ja in gospodarskega ministrstva. Tudi naša kulinarika in kmetijstvo sta še vedno zelo ohranjena v primerjavi z velikimi državami. Slovenci bi morali biti ponosni na veliko več stvari, kot smo.
V kaki kondiciji je po vašem mnenju slovenski turizem?
Želim verjeti, da je v dobri kondiciji. Seveda so težave z delovno silo, nimamo pa še tako kroničnih težav z masovnim turizmom, kot jih zaznavajo drugod. Lahko bi s pametno tehnologijo bolj učinkovito uravnavali turistične tokove. In vedno bolj se moramo ukvarjati s tem, kakega gosta želimo povabiti v svojo dnevno sobo, in ne vabiti kar vse povprek. Časi sindikalnega turizma so mimo. Res moramo oblikovati personalizirane produkte in se odločiti, koga nagovarjamo in kaj želimo prodajati. Ter v prvi vrsti zaščititi domače prebivalstvo.
Imate občutek, da je slovenski turizem bolj namenjen tujim gostom kot slovenskim?
Pravijo, da imajo tujci višjo dodano vrednost, zato to v nekaterih krajih zagotovo velja. Kljub temu menim, da mora biti turizem v prvi vrsti za domačine, ki ga morajo sprejeti kot način življenja, šele potem bodo prišli turisti. Najprej moramo svoje okolje narediti lepo za nas, potem bo všeč tudi gostom.
Kako pa vidite vlogo turističnih novinarjev? Nekateri menijo, da so ti zgolj piarovci turističnih destinacij.
Res je, pogosto dobijo ponudniki tak vtis, ko jih obiščemo. Kot da ne bi smeli imeti kritičnega mnenja. Morda je to posledica tega, da se veliko turističnih novinarjev resnično tako obnaša, ker so pač hvaležni svojim gostiteljem in zato poročajo samo o dobrih plateh, težave pa preprosto zamolčijo. Iz prakse tudi lahko rečem, da turistični ponudniki velikokrat zelo slabo sprejmejo kritiko. Sem članica komisije, ki podeljuje certifikate za petzvezdična doživetja, in ponudniki, ki so zavrnjeni, se takoj postavijo na okope. Ampak dolžnost turističnih novinarjev je, da s konstruktivno kritiko lahko obogatimo ponudbo in hkrati tudi ozavestimo ponudnika o njegovih napakah in o tem, kaj bi bilo dobro popraviti.
Društvo novinarjev lahko pomaga turističnim ponudnikom
V čem vidite vlogo Društva turističnih novinarjev Slovenije, katerega predsednica ste?
"Trudimo se, da bi kot Društvo izvedli še več dogodkov, kakršen je bil aprila v Ilirski Bistrici. Tedaj smo organizirali prvo čezmejno borzo turističnih ponudnikov, na kateri so sodelovali ponudniki z območja Kvarnerja in Ilirske Bistrice oziroma Zelenega krasa. In na obeh straneh meje so bili zelo hvaležni, da smo jim dali priložnost, da so se lahko srečali in hkrati dobili stik s tako velikim številom turističnih novinarjev. Izkazalo se je, da ima Kvarner bogato gostinsko ponudbo, slovenski del Krasa pa bogato kmetijsko. Eno in drugo manjka na obeh straneh meje. Mi imamo nekaj, česar Hrvati nimajo, oni pa imajo nekaj, česar Slovenci nimamo. In to smo poskušali združiti. Čezmejna borza je bila uspešen zgled dobre prakse in takrat sem res imela občutek, da smo s to pobudo naredili nekaj dobrega za lokalno okolje, saj so lahko konkretno sklepali posle. Podoben dogodek načrtujemo za območje Podčetrtka. Turistični novinarji imamo mogoče širši pogled in lahko pomagamo turističnim ponudnikom pri mreženju."
