Njegov prvenec Čista desetka združuje 50 športnih zgodb, ki so tako ali drugače zaznamovale obdobje med letoma 2011 in 2020. Knjiga se bere kot slikovito podoživljanje izstopajočih športnih dosežkov v slovenskem in svetovnem športu, seveda z značilnim Jeričevim dotikom, ko mu iz dobro poznanih zgodb venomer uspe izluščiti nekaj fascinantnega ali nepričakovanega. Avtor je morda res poznan kot velik navdušenec nad številkami, a sam v teh zgodbah najde tudi sledi fascinacije nad svojo drugo strastjo - nad filmom. "Pri obeh gre za človeško potrebo po pripovedovanju zgodb," pripomni na začetku pogovora in spomni, da so ljudje junake vseh vrst opevali že vse od prazgodovine.
Ljudje spremljajo vrhunski šport iz različnih vzrokov. Nekaterim pomeni podaljšek lastnega športnega udejstvovanja, drugi sledijo svojim idolom. Obenem je tudi področje, ki je močno zaznamovano z nacionalizmom. Kateri vidik je bil tisti, ki vas je kot mladostnika pritegnil k temu področju?
"Na začetku mojega zanimanja za šport tovrstnega nacionalizma niti ni bilo zraven. Vedno so me privlačile predvsem številke. Šport ima svoje razporede, lestvice, primerjave med športniki. Predvsem to mi je bilo všeč.
Šport je pri nas v zadnjih 30 letih prehodil nekakšno vzporedno pot z razvojem slovenske države, vse od začetnega grajenja in iskanja samozavesti pa do velikih uspehov, ki jih spremljamo danes. Zdi se, da ima šport v mladih, tranzicijskih državah še posebno pomembno vlogo, ko pomaga graditi kolektivno identiteto in samozavest.
Ta občutek je bil pri nas zlasti izrazit v prvih letih samostojne države. Seveda so tu tudi tisti, ki so dlje časa živeli v pretekli državi in so ostali čustveno navezani na njo. Sam sem bil takrat še v osnovni šoli, a sem vseeno čutil, kako močno je bilo to doživljanje, kadar smo Slovenci v športu kaj dosegli. V prvem desetletju je bila denimo velika evforija ob uspehih košarkarjev Olimpije, ki so vzbujali ponos nad tem, kaj je uspelo mali Sloveniji. To je bil čas, ko smo v širšem smislu vstopili v globalizacijo in kapitalizem. Pred kratkim smo na primeru superlige videli, kako velik je danes razpon med majhnimi in bogatimi. Preboji Maribora v ligo prvakov so opisani kot majhni čudeži. Tam, kjer Slovenija finančno in organizacijsko ne more tekmovati z največjimi državami, imamo zato v ospredju zgodbe individualnih športnikov - Dončića, Rogliča, Pogačarja -, pri katerih so takšni dosežki mogoči. Še do nedavnega je bil opazen ta neizživeti potencial v ekipnih športih, denimo v košarki, ob kateri smo vedno verjeli, da sodimo v vrh, pa vendar tega odločilnega koraka nikoli ni bilo. Zdaj smo na olimpijskih igrah videli, kako je ta potencial naenkrat izbruhnil na plano."
Konec koncev je podobno pri igranih filmih. Tudi v njih spremljamo scenarije, v katerih gre junak skozi nek dramaturški lok in na koncu doseže uspeh. S tem se identificiramo
Kolikšen del navadnih ljudi, ki niso nujno športniki, se po vaših opažanjih identificira s tovrstnim nacionalizmom, ki nam ga ponuja šport? In kaj posamezniku v psihološkem smislu daje ta vpetost v kolektivno ideologijo?
"Mislim, da kar velik del. Ljudje preko športa preigravamo svoje neizživete sanje. Konec koncev je podobno pri igranih filmih. Tudi v njih spremljamo scenarije, v katerih gre junak skozi nek dramaturški lok in na koncu doseže uspeh. S tem se identificiramo. Ne moremo vsi biti vrhunski znanstveniki, glasbeniki ali športniki. In prav to nam da nekakšno notranjo zadovoljitev. Ampak to doživljanje se odvije tako ob zmagah kot tudi ob porazih. Vedno se mi zdi obenem hecno in ironično opazovati razburjenje in jezo posameznih navijačev ob neuspehih. Ko denimo komentirajo napačne odločitve, ki jih je slovenski športnik sprejel na igrišču in je zaradi tega prišlo do neuspeha. Ko obžalujejo zmage in medalje, ki jih nismo osvojili, in so ob tem žalostni ter občutijo nelagodje. V takšnih trenutkih venomer pomislim na športnike. Gledalci bodo zaradi neuspeha morda žalostni tisti dan ali pa še naslednji, športnik pa je za to priložnost garal celo življenje in bo moral s tem živeti za vedno ter v sebi predelati, kaj vse je vložil v to, pa je vseeno ostal brez tistega, po čemer je najbolj hrepenel."
Ali so pri nas kot majhni, tranzicijski državi takšne zgodbe za ljudi še bolj pomembne kot pa denimo v zahodnih državah?
"Menim, da si vsaka nacija poišče tiste zgodbe, v katerih je bolj uspešna. To zdaj vidimo v kolesarstvu. Obstaja neka baza navdušencev, ki je kolesarstvo spremljala že prej in ga bo tudi po obdobju Primoža in Tadeja. A ko pride takšna zgodba, ki premakne večino prebivalcev države, je logično, da bodo tam tej temi namenjali več pozornosti. Z uspehi vstopijo v zgodbo mediji, na ta način doseže večje število ljudi. Seveda - dokler trajajo uspehi."
Tudi zahteve slovenskih športnih navdušencev so se v tem času dvignile. Po osamosvojitvi je bila vsaka medalja ali uvrstitev na stopničke velik uspeh, zdaj se je prag dvignil. Ali počasi postajamo amerikanizirani do te mere, da bomo zares zadovoljni samo še ob zmagah?
"Pri tem bi poudaril, da je veliko odvisno od posameznega športa in njegovega spremljanja. Zmeraj mi je denimo bila fascinantna zgodba Petre Majdič. Sploh zato, ker je orala ledino v svojem športu pri nas. Sicer so se že njeni predhodniki ukvarjali s smučarskimi teki, a niti približno ne na takšni ravni. Ko je prvič in drugič zmagala ali se zgolj uvrstila na zmagovalni oder, je bilo to opisano kot izjemno. Ko pa je bila v svoji najboljši sezoni 'samo' tretja, pa je bilo to hitro pozabljeno. Športnik lastnoročno dviguje lestvico pričakovanj in s tem razvaja športno občinstvo. Gre za premikanje meja in posledičen refleks občinstva. Je pa po drugi strani venomer nekoliko tragično opazovati padle šampione, ki so bili vajeni biti na vrhu, potem pa se borijo, da se sploh prebijejo v finale. Težko je opazovati, kaj športnik vse spreminja in preizkuša, da bi se vrnil tja, kjer misli, da mu je mesto."
Velika odlika knjige je, da ste poleg teh šampionskih zgodb pozornost namenili tudi manj bleščečim, celo tragičnim vidikom športa. Ali čutite, da mora pisanje o športu s sabo nositi to odgovornost, glede na to, da vendarle govorimo o ljudeh, ki imajo tudi svoje napake?
"To se mi je zdelo nujno. Če gledamo televizijo ali beremo časopise, bomo običajno na prvih straneh videli zgodbe o uspehu, manj pa tiste iz ozadja ali tiste, ki sploh nimajo možnosti preboja v vrh. Zato se mi je zdelo nujno osvetliti to plat. Tu je recimo zgodba o duševnem zdravju. Ko spremljamo dosežke uspešnih ljudi, dobimo hitro vtis, da je v vseh vidikih njihovega življenja vse v redu. Pomembno se mi je zdelo povedati, da lahko imajo športniki v zasebnem življenju težave. Na primeru Simone Biles smo bili zdaj priča, da gre za neko širšo zgodbo, ki posega tako v življenja športnikov kot nešportnikov. In tudi to je bil namen knjige, da predstavim te druge plati športa."
Katera izmed 50 zgodb v knjigi pa je tista, na katero ste vi posebno navezani ali vam ne gre iz glave?
"Na nek način mi je smešna zgodba Marcela Hirscherja. Že pred leti sem naletel na podatek, kako sta se spoznala njegova starša. Njegova mama je Nizozemka in je šla z družino smučat v Avstrijo. V kraju, kjer je živel Ferdinand Hirscher, se jim je pokvaril avto. Medtem ko jim je pomagal odstraniti avto s ceste, sta se zaljubila. Po čistem naključju sta se spoznala, kasneje sta imela dva otroka. In Marcel Hirscher je športnik, ki je rasel v zelo urejenem okolju. Imel je idealne pogoje za smučarsko kariero in jih je tudi izkoristil - odlične ekipe, boljšo opremo, njegov oče je bil učitelj smučanja. Imel pa je tudi veliko nesreč, ki so vplivale na njegovo kariero. Ta zgodba temelji na naključju, a je zaznamovana z vztrajnostjo, fokusiranostjo na cilj. En globus mu ni bil dovolj in to ga je gnalo vse do osmih. Gre za po eni strani lep prikaz naključja in po drugi za zgodbo o športnem uspehu, v kateri ni prav nobenih naključij. To se mi zdi zelo zabavno."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
