(INTERVJU) Slovenski študent v Turčiji: Presenečen sem bil, kako lepo so me sprejeli

Da Turčija ni zgolj to, kar vidimo po televiziji ali v katalogih turističnih agencij, lahko iz prve roke pove 22-letni Gašper Šerbinek iz Miklavža na Dravskem polju. Študent četrtega letnika Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani se je odločil lani preko programa Erasmus preživeti poletni semester v Ankari. V dobrih šestih mesecih je tako pobliže spoznal državo in tamkajšnjo kulturo.

Zakaj ste se odločili za študijsko izmenjavo prav v Turčiji?

Razlogov je pravzaprav več, vsi pa izhajajo iz tega, da rad potujem. Potem ko sem v drugem letniku že preživel en semester na izmenjavi v češkem Brnu, sem zdaj želel spoznati državo zunaj Evropske unije, kjer je življenje, tako sem vsaj predvideval, bolj drugačno od našega. Poleg tega sem hotel biti bolj samostojen. Življenje v tujini pa je tudi eden od mojih življenjskih ciljev.

Koliko ste pred odhodom vedeli o turškem načinu življenja, o njihovi kulturi? Ste že bili kdaj tam?

Prej še nikoli nisem bil v Turčiji, slišal sem le za najbolj znane turistične destinacije. Bolj intenzivno sem se začel za Turčijo zanimati šele po tem, ko sem se že odločil za odhod tja.

Kako je potekal študij, je bil podoben kot v Ljubljani? Ste imeli težave zaradi nepoznavanja jezika?

Študij v Turčiji se mi je zdel čisto drugačen kot pri nas. Deloma je to mogoče povezano s tem, da covid-19 še ni bil povsem pozabljen, ampak je že pojenjal, med epidemijo pa je bilo tudi pri nas marsikaj postavljeno na glavo. Vpisal sem se na zasebno univerzo Baškent, ki pa ni ena izmed boljših v Ankari oziroma Turčiji, so tudi boljše. Študij ni bil zahteven, v Ljubljani pa so mi priznali vse opravljene obveznosti, ker sem poslušal predmete, povezane s socialnim delom ali sociologijo. V tem času sem bil edini Erasmus študent na tej univerzi, drugi Erasmus študenti so bili na drugih univerzah. Zato so bili vsi moji sošolci Turki, ampak predavanja smo imeli v angleščini, ker je bil to angleški program za Turke, ki želijo napredovati v angleščini ali pridobiti znanje za delo v tujini.

Kako ste se počutili med njimi? So vam kot tujcu kaj pomagali ali so bili do vas zadržani?

Vsak dan sem imel predavanja in sem se tam srečeval s sošolci. Bil sem prijetno presenečen, kako lepo so me sprejeli, pomagali so mi pri urejanju zadev na šoli. Od sošolcev sem dobil celo več pomoči kot od profesorjev. Ti, ki so nam predavali, so sicer obvladali angleščino, sporazumevanje z drugimi profesorji ali zaposlenimi na univerzi pa je bilo težje, ker niso znali dobro angleško, celo v pisarni za mednarodno sodelovanje oziroma program Erasmus. Kljub temu sem se na življenje v Ankari hitro navadil, ker so ljudje zelo gostoljubni in prijazni, hitro te sprejmejo.

Kako razmišljajo mladi v Turčiji? Vidijo svojo prihodnost doma?

Veliko mladih Turkov, ki sem jih spoznal, še nikoli ni bilo zunaj svoje države, redko gredo celo iz mesta, v katerem so se rodili, razen če imajo družino v drugem mestu. Navezani so na eno lokacijo in se ne selijo pogosto. Mogoče zato nimajo ravno širokih pogledov. Ker so mladi in še študentje, imajo nekaj znanja o tujini, ampak domače mesto jim je že zaradi sistema težje zapustiti.

Je to morda tudi posledica tega, da so mesta tako velika? Navsezadnje je Turčija ogromna država, meri 783.500 km², kar je za 38 Slovenij, v njej pa živi približno 82 milijonov ljudi.

Res je, velika mesta so precej razpršena po vsej državi, večina jih je v zahodnem delu, od Ankare pa je najbližje večje mesto na primer oddaljeno tri ali štiri ure vožnje. Že samo širše območje prestolnice Ankare je večje od Slovenije, saj meri kar 24.500 km² in ima več kot pet milijonov prebivalcev. Tudi na vzhodu države so razdalje velike.

Kakšen je bil vaš prvi vtis, kaj vas je – poleg velikosti mesta – najbolj presenetilo?

Presenetilo me je vreme, ker sem prišel januarja in je bilo ledeno, hladneje kot v Sloveniji, verjetno tudi zato, ker Ankara leži skoraj na 1000 metrih nadmorske višine. Prišel sem v sneg in mraz. Pomladi je bilo že boljše, ko je posijalo sonce. Ko smo šli marca prvič na izlet proti jugu, v Adano in Mersin, ki leži na sredozemski obali, pa sva se s prijateljem že kopala. Poletja pa so zelo vroča, ko smo julija po koncu predavanj še dvanajst dni potovali po južni obali, je bilo peklensko.

Rekli ste, da študij ni bil zelo zahteven, torej ste imeli kar nekaj prostega časa. Ste si uspeli ogledati še kaj drugih mest?

V Turčijo sva šla skupaj s kolegom in si najela stanovanje v Ankari, s tem da je on obiskoval drugo univerzo. Tako sva spoznala tudi druge erasmusovce, Makedonce, Poljake, nekaj Francozov, in na izlete smo hodili skupaj. Večkrat sem bil v Carigradu, sicer pa na obali, v Izmirju, Antalyi, Adani, Bodrumu, Fethiyu, Eskišehirju, Konyi, Kapadokiji, skoraj vsak konec tedna smo se odločili za izlet.

Kako ste potovali? Je javni prevoz dobro organiziran ali ste najeli avtomobil?

Večinoma smo potovali z avtobusom. Povezave z vlakom so dobre samo med tremi ali štirimi mesti, iz Carigrada v Ankaro, Eskišehir in Izmir, zato so bolj udobna in hitrejša potovanja z avtobusom, znotraj države pa je tudi nekaj letalskih linij. Najprej poiščeš zvezo z avtobusom, potem z letalom, nazadnje z vlakom.

Kako pa ste izbirali cilje izletov? Ste za nasvet vprašali sošolce?

Večinoma smo brskali po internetu. Nekaj destinacij, vrednih obiska, sem izbral že doma, druge cilje smo določili spontano, tudi glede na to, koliko časa smo imeli na voljo. Prisotnost na predavanjih je bila obvezna, proste smo imeli samo vikende. Prenočišča smo rezervirali preko airbnb ali bookinga, ker je ponudba dovolj obsežna, avtobusni prevozi pa so večkrat na dan.

Katere so glavne turistične znamenitosti v Turčiji, kaj vas je najbolj pritegnilo? Ste se bolj posvetili kulturi ali naravi?

Turčija ima bogato in dobro ohranjeno zgodovino. Carigrad je središče mnogih kultur, v njem si lahko zadeve ogleduješ nekaj tednov in jih ne bo zmanjkalo. Na obali blizu grških otokov je čutiti tudi vpliv stare Grčije, ruševine iz tistih časov. Žal mi ni uspelo videti vzhodnega dela države, kjer je tudi ohranjenih veliko starih mest, zgrajenih v času otomanskega imperija. Ankara, kjer sem živel, je po mojem mnenju eno najmanj turističnih mest v Turčiji, še najbolj znamenit je mavzolej Mustafe Kemala Atatürka.

Obiskali smo tudi Kapadokijo, zanjo smo imeli na voljo celo štiri dni. Znano je, da si nenavadno kapadokijsko pokrajino lahko ogledaš iz balona, vendar smo imeli smolo. Tri dni je bilo slabo vreme in takrat baloni ne letijo, četrti dan pa je bilo že vse zasedeno. Ampak na srečo je veliko vzpetin z razglednimi točkami, s katerih lahko hkrati vidiš pokrajino in balone nad njo. Za študentski žep je to tudi veliko bolj ugodno.

Pomemben del neke kulture je tudi tamkajšnja kulinarika. Kaj bi rekli o hrani v Turčiji?

Turška hrana je bila zame kar izziv, ker sem vegan, meso pa je pomemben del njihove prehrane. Skoraj vse tradicionalne turške jedi vsebujejo meso, ampak če sodim po tem, kako mamljivo so dišale, so morale biti res odlične, tudi moji prijatelji so bili navdušeni. Hrana je dobra in tudi zelo poceni. Meni je preostalo nekaj tradicionalnih jedi brez mesa, na primer kašarli pide, ki je podoben pici s sirom, nekaj jedi z bulgurjem in razne solate, jih je pa vsekakor manj kot mesnih.

Kaj pa pitje alkohola? Mladi z Zahoda ste verjetno navajeni, da si v restavraciji naročite vsaj pivo ali kaj podobnega, muslimanska vera pa ga prepoveduje.

V veliki večini je alkohol dovoljen, dobiš ga v trgovini in v barih, redkeje pa v restavracijah, kjer strežejo samo hrano. Alkohola tudi ne prodajajo v okolici mošej in v nekaj trgovskih verigah. Ima pa glede na preostale cene živil v Turčiji alkohol razmeroma visoko ceno.

Kako pa ste se sicer počutili kot turist? V nekaterih delih sveta so turistov že skoraj malo naveličani.

V Turčiji nikjer nisem dobil tega občutka. V restavracijah se zelo potrudijo pri komunikaciji s tabo, na ulici ti poskušajo pomagati. Tudi v neturističnih krajih so ljudje zelo gostoljubni. Še najslabše je v Carigradu, tam srečaš največ prevarantov, že med taksisti.

Kaj vam je bilo v Turčiji najbolj všeč? Bi se še vrnili?

Kamorkoli sem šel, je bila to nova avantura. Kot sem že rekel, sem bil štirikrat v Carigradu, ker so do tja najboljše povezave in si je mogoče ogledati največ znamenitosti. Bolj kot mesta me je navdušila narava, je pa res, da na poti z avtobusom nekaj časa gledaš samo pusto pokrajino, dokler ne prideš do zares lepega območja. Všeč so mi bile tudi kulturne znamenitosti, ostanki starih stavb, amfiteatrov. Vmes sem se tudi že vrnil v Ankaro, saj sem tam spoznal dekle, s katero sva postala par, in vsekakor se bom še vračal.