Kako smo izčrpali največji slovenski rudnik železa

Bolj malo je Slovencev (Primorci so seveda izjema), ki vedo, da je ladja podobne velikosti, kot sta bila Titanik ali razvpita Costa Concordia, nasedla oziroma so jo ob slovenski obali med Koprom in Izolo 5. septembra 1944 raketirala in bombardirala zavezniška letala, ki so prihrumela v treh naletih. Velikanka imenitnega imena Rex se je prevrnila na levi bok in gorela štiri dni. Zavezniki pa so tistega dne uničili samo ostanke nekdanjega ponosa italijanske mornarice.

Ob neznanskem luksuzu tudi fotograf

In Rex je bil res kraljevski. Tako velika ladja še ni plula pod italijansko zastavo, dva motorja s štirimi turbinami sta razvila 140.000 konjskih moči, dvanajst izpuhov je bilo speljanih v dimnika, ki sta se dvigala 15 metrov nad zgornjo palubo. Rex je imel 24 rešilnih čolnov, ki pa jih nikoli niso potrebovali, čeprav je doživel nasilen konec, vendar ne takega kot leta 1912 zgrajeni in približno enako mogočni Titanik, ki je še danes žalostni simbol pomorske katastrofe.

Preskočili so en razred

Članov posadke je bilo 870, natakarjev in kuharjev še enkrat več kot mornarjev in časnikov, zdravnikov in medicinskega osebja pa osem. Rex je lahko vkrcal 2032 potnikov, po 378 v prvem in posebnem razredu, 866 v tretjem, 410 pa se jih je nastanilo v turističnem. Drugega razreda na lepotici ni bilo, nihče namreč ni hotel potovati v drugem, to je nekaj takega kot navada, da nekateri hoteli nimajo sobe s številko 13. Prvi razred je bil zelo razkošen, to niso bile sobe, ampak prava stanovanja, celo s teraso z razgledom, kam pa drugam, na morje. Otroci so imeli igralnico, med odraslimi je bila priljubljena veranda za jutranjo in opoldansko kavo. Celo v tretjem razredu, da ni bil moteč, so imele gospe posebno sobo.

Sedem lepih kraljevskih let

Bilo je lepih sedem kraljevskih let, po

slednjič se je Rex čez Atlantski ocean odpravil spomladi 1940. Med drugo svetovno vojno so ga spremenili v ladjo Rdečega križa, s severnoafriških bojišč je vozil ranjene vojake v Italijo. Seveda so s plavajočega hotela pobrali večino razkošja, umetniških predmetov in drugih dragocenosti, ladjo so tudi maskirali, zatemnili. Ko so jo

le

ta 1944 za

sidrali v Trstu, je bil nekdanji italijanski ladijski ponos že dobesedno opustošen. V enem od naših primorskih mest pa še danes igrajo na Rexov klavir.

11.000 ton odličnega jekla

Popolnoma jasno je, da so domačini iz

razbitin pobrali vse, kar se je dalo odnesti, odžagati, odlomiti. Brajde v neki znani tamkajšnji gostilni so menda še

vedno podprte z železnimi gredami z

Rexa. Orjaške gmote železa se je razveselila tudi oblast, ki se je odločila ostanke razžagati in jih pretopiti v novo jeklo. Pač jekleni časi, lačna leta. Tako je Rex v petdesetih letih postal največji slovenski rudnik železa. Pretopili naj bi ga več kot 11.000 ton, kose so po morju vozili do Pulja, od tod pa z železnico do jeseniške železarne. Glavni pri dvigovanju je bil Veli Joža. Marsikaj so našli tudi potapljači, skoraj vsak današnji možak z Obale, ki je bil v petdesetih letih deček ali mladenič, ima svojo zgodbo o Rexu in njegovih zakladih, čeprav je bil samo za kos bakra ali medenine.

Košček filma o uničenju

Zanimivo je, da se je o letalskem

napadu

na Rexa ohranil film, pravzaprav njegov delček. Posnel ga je neznani snemalec angleške eskadrilje mustangov, ki so ladjo raketirali. Navigator Dennis Andrews, ki je letel v okviru 39. zavezniške letalske divizije, je ob tem med drugim zapisal: "51.000-tonska velikanka je bila mnogo večja, kot smo pričakovali in kot smo bili vajeni do tedaj. Ko smo se spustili nad njo, smo se postavili v bojne formacije, mustangi so bili prvi na vrsti, na ladjo smo izstrelili 64 raket. Po napadu so se s krova začeli dvigovati velikanski oblaki dima. Ladja je bila zadeta. Čudoviti lepotec je bil za vedno izgubljen za svet."